Spomin je čudovit pripomoček, ki lahko naše verovanje, ter s tem Odrešenje pospeši ali pa zavre. Odvisno od tega, za kaj ga uporabljamo. Pri uporabi spomina, kot pripomoček za verovanje, ter s tem posledično za Odrešenje nas bo vodilo načelo apostola Pavla, ki pravi: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).

 

Spomini, ki zavrejo našo vero:

 

Spomini na lepe stvari: če se človek spominja na lepih reč, dogodkov, oseb  iz svoje osebne zgodovine ali včasih tudi iz zgodovine sveta, ki so minili in jih nikdar več ne bo, ter če si jih drzne primerjati s sedanjim časom, ga lahko to zelo potre. Zaradi te potrtosti v bistvu žaluje, vidi samo tisto, kar je minilo in ne vidi tisto, kar sedaj živi in uživa.

Spomin na slabe stvari: če se človek spominja na slabih reči, dogodke, krivic, zla, po svoji ali tuji krivdi, potem se v človekovem srcu naseli grenkoba. Nenehno podoživlja stisko, razočaranje, zamere in kar je podobnega. Ne more pozabiti, ne more odpustiti, nenehno se žre, se sekira, obtožuje, obsoja, goji grenko zel razočaranja.

 

Vsi ti spomini na pretekle človeške dogodke lahko v nas zbujajo neprijetne občutke, hromijo nas, spreminjajo nas v solne stebre, zaradi katerih ne moremo videi čudovitih Božjih del. Kako bomo videli dobrega Boga, če vidimo in se spominjamo samo zla, razočaranja,  oz. kar je minilo in nikdar več ne bo.

 

Kakšni pa so spomini, ki pospešijo, spodbujajo naše verovanje in s tem Odrešenje:

 

Spomin na čudovita Božja dela: če se človek ozre preko rame in uspe videti kako čudovito je Bog v preteklosti deloval, kako so se stvari skorajda same od sebe uredile, prijetno iztekle, ko si uspel zaupati v Boga, potem te tak spomin spodbuja, da Bogu zaupaš tudi danes.

 

Naša vera temelji na Velikonočnem dogodku vstajenja Jezusa Kristusa od mrtvih. Zato je za našo veroizpoved obiskovanje nedeljske svete maše, ne samo obvezno, temveč nujno. Zakaj v petek Jezus umre, v nedeljo na Veliko noč pa vstane od mrtvih. Ob nedeljah se spominjamo, obhajamo, slavimo in v sebi utrjujemo dogodek, ki se ni samo dogodil pred 2.000 leti, temveč se dogaja še danes. Če človek izbriše iz spomina Jezusovo vstajenje od mrtvih, potem izbriše iz spominja upanje, da lahko Bog tudi iz največjega zla (smrt na križu), napravi nekaj nepopisljivo dobrega (vstajenje od mrtvih).

 

Prazniki, med katerimi je tudi Božič, pa so namenjeni temu, da nas spodbujajo k temu spominu. Če se Jezus ne bi rodil, tudi umreti ne bi mogel. Ter posledično tudi ne vstati od mrtvih. Božič je tako začetek našega Odreševanja. Božič je poseg Božje previdnosti tako v življenje sveta, kakor slehernega človeka, kristjana. Na Božič se spominjamo tega Božjega posega, tega začetka Odreševanja, izpod jarma greha.

 

V času Božiča se spominjamo, da se spomnimo, kakšne čudovite stvari je Bog za nas že storil, kakor pravi Marija v hvalnici, ki jo prepevamo v času osemdnevnice pred Božičem: »kajti velike reči mi je storil Mogočni, njegovo ime je sveto« (Lk 1, 49). Ta spomin nas utrjuje v spoznanju, da Bog je, Bog obstaja, Bog živi, torej bo še napravil velike reči v mojem življenju in življenju sveta.

 

Adventni čas v katerega na prvo adventno nedeljo (letos 27.11.) vstopamo pa je čas, ko skušamo obuditi spomin na čudovite reči, ki jih je Bog že storil v našem življenju, zato, da spodbudi upanje, da nas bo Bog ne samo na  Veliko noč, temveč vsako nedeljo (ki je mala Velika noč), ob vsaki spovedi obudi ob mrtvih, ter nas postavi na pot, ki vodi v Odrešenje.

 

Kako torej dobro obhajati adventni čas?

 

Najprej, da skušate pozabiti, ali pa se vsaj ne spominjati zla, krivic, nesrečnih dogodkov, bodisi po lastni ali tuji krivdi. Temveč da se skušate spomniti, videti, spoznati, iz svoje lastne osebne zgodovine ali zgodovine sveta, čudovita Božja dela, neslutene Božje zaključke, ki so se obrnili, lahko iz popolnega zla v popolno dobro. Pri tem nam lahko pomaga tudi adventni venček. Adventni venček je okrogel, ker krog ponazarja popolnost. Adventni venček je oblečen v zelenje, kar ponazarja večnost. In ima štiri adventne svečke, za vsako nedeljo eden, ki ima vsaka svoj pomen.

 

Prva adventna svečka pomeni upanje. Dober spomin, na dobre stvari utrjuje naše upanje. Pobrskajte po svojem spominu, obudite spoznanje, kako je Bog razne stvari, dogodke in osebe iz vaše osebne ali svetovne zgodovine obrnil na dobro. To bo utrdilo vaše upanje, da Bog živi in obstaja v Jezusu Kristusu. Da Božja previdnost vse čudovito ureja in vodi.

 

 

Druga adventna svečka pomeni ljubezen. Včasih človek pozabi kdo ga ljubi in koga ljubi. Osebe začne jemati avtomatično, bodisi kot pravico ali dolžnost. Ampak vsak človek je dar. Prijetne osebe so nam dane v dar, da nas privabijo, povabijo, 'neprijetne' osebe, pa da nas spodbudijo, opozorijo.

 

 

Tretja adventna svečka pomeni veselje. Ko smo s spominom utrjevali upanje in ljubezen, se sedaj lahko samo še veselimo. Veselimo se, da je Bog pred 2.000 leti posegel v življenje sveta in da bo posegel v naše življenje, tukaj in zdaj. Danes se lahko veselimo, ker smo neobremenjeni zaradi preteklosti, in vidimo svetlo prihodnost v Božji previdnosti, ki vse čudovito ureja in vodi. Da bomo resnično živeli neobremenjeni s preteklostjo, opravimo spoved.

 

Četrta adventa svečka pa pomeni mir. V našem srcu lahko danes zavlada mir, takrat ko nas ne vznemirja ne preteklost, niti prihodnost.  spravljeni s preteklostjo in se ne vznemirjamo s prihodnostjo. V našem življenju in v našem srcu je za Kristusa pripravljen hlevček v katerem se lahko rodi. V hlevu se ne ukvarjajo s preteklostjo niti s prihodnostjo. V hlevu se ukvarjajo z današnostjo. Zato če še nismo opravili spovedi jo opravimo sedaj.

 

 

* **

 

Če povzamemo: »»Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). Ko zares vzljubiš in ljubiš Boga, lahko vidiš, da ima preteklost svoj pomen in smisel zgolj v Bogu, še posebej, ko se je preteklost dejansko nesmiselno dogajala. Tako ti spomin na čudovita Božja dela v osebni, tuji ali svetovni zgodovini pomaga upati, ljubiti in predvsem verovati.

 

Če pa se spominjamo zgolj tega, kar smo imeli, pa sedaj nimamo več, če se spominjamo samo krivic, žalitev, bolečine in trpljenja, pa je sedanjost lahko zelo kruta, prihodnost pa zelo negotova. Nekateri se spominjajo zgolj križarskih vojn, zgolj inkvizicije, zgolj škofove, župnikove, ali institucionalne negacije, zanikanja, prepovedovanja. Zato ne morejo videti tistih drobnih dejanj Božje ljubezni in previdnosti, ki jih je absolutno več, kot zla.

 

Spominjamo pa se zato, da ne pozabimo. Ne pozabite, kaj je Bog že lepega, dobrega, enkratnega storil, da boste imeli upanje, da če se je Jezus rodil, če ga je Bog pred dva tisoč leti obudil od mrtvih, lahko to počne tudi danes, tudi jutri, ampak samo, če veruješ: »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.« (Mt 9,22)