Obstaja del pohištva, ki smo ga praktično izrinili iz naših domov, čeprav je treba priznati, da tudi včasih ni bil ravno priljubljen del pohištva. To je klečalnik. V preprostih domovih ga je velikokrat nadomestila pručka. Klečalnik nas spodbuja k prav posebni molitveni drži – drži ponižnosti in spokornosti. Najnižja ali pa najvišja oblika drže ponižnosti in spokornosti, predanosti vsemogočni Božji milosti pa je ležanje na tleh na obrazu – prostracija, ki jo vsak duhovnik prakticira pri obredih velikega petka.

Na klečalniku klečimo. Klečimo zato, da v Duhu in resnici (prim. Jn 4,23), ne samo z besedami, temveč tudi z dejanji – telesom, izrazimo Bogu, da smo reveži in želimo od Boga izprositi prav posebne milosti in pomoči.

Klečanje je skrajna oblika prošnje. Dandanes je prišlo v navado, skorajda klišejsko, da moški poklekne pred žensko, ki jo ljubi, ko jo zaprosi za roko. Ta drža ni samo romantična. Ta drža ima velik psihološko moč, saj se na ta način na milost ali nemilost predamo, podredimo tistemu/tisti, pred katerim/o klečimo. In če nekdo kleče nekaj prosi, mu je težko to prošnjo odreči. Tako verniki v tistih najhujših življenjskim primerih pokleknemo ali pa gremo celo kleče okoli Marijine milostne podobe na Brezjah.

Klečanje je drža podrejenosti. Podobno se dogaja v živalskem svetu, podrejena žival podredi, nadrejeni. Psiček, ki ugotovi, da je nasprotnik močnejši, se bo ulegel na hrbet in občutljive dele telesa izpostavil nadrejenemu psu. Tisti, ki kleči: bodoči mož, revež pred fevdalnim gospodom, ali pa bogaboječi vernik pred tabernakljem se s to držo podredi višji, pomembnejši, silnejši osebi. Kakor je bilo že v prvem odstavku omenjeno obstaja še ena drža, ki izraža še večjo podrejenosti in ponižnost – to je prostracija, ko se s celim telesom uležemo z obrazom na tla. To držo vsakodnevno opravljajo redovniki kartuzijani. Tudi ta drža ima veliko psihološko moč: tako za tistega, ki se podreja, kot za tistega, ki je nadrejen.

Iz drže podrejenosti, pa klečanje predstavlja tudi držo spoštovanja. Tako pri Najsvetejšem delu svete maše – spremenitev, ko duhovnik izgovarja besede spremenitve, verniki klečijo (če ni klečalnikov pa stojijo). Pokleknemo tudi ko pridemo v cerkev oz. ko gremo mimo tabernaklja v katerem je Jezus. Državni protokoli marsikatere države predvidevajo, da v znamenje spoštovanja pokleknemo ko gre mimo kralj ali kraljica. V nekaterih državah pa ljudje pokleknejo tudi ko gre mimo kak visok cerkveni dostojanstvenik.

Najsi bo klečanje naš izraz prošnje, podrejenosti, spoštljivosti, je to drža, ki je za vernika zelo koristna. Postavlja nas v pravilen odnos do Boga in tudi drug do drugega. Vsepovsod je znana podoba kmeta, ki s svojo družino, zvečer po končanem delu kleče zmoli rožni venec. Zaradi tega dejanja, ni bilo življenje nič boljše v materialnem ali družbeno-političnem smislu, je bilo pa vsekakor lažje, srečnejše.

Kajti ko poklekneš, četudi čutiš upor zaradi napuha, pritiska okolice in vsega ostalega, na ta način olajšaš, osvobodiš svoje življenje predstave, pričakovanja da si najboljši, najlepši, najpopolnejši, brez greha in slabosti itd. – obenem pa se osvobodiš, če ljudje s katerimi živi ali dela gojijo pričakovanja da boš najboljši, najlepši, najuspešnejši itd, saj s klečanjem priznaš, da obstaja nekdo Drug, ki je najboljši, najlepši, najpopolnejši, brez greha in slabosti in od katerega si kot človek - vernik na milost ali nemilost odvisen.   

In kakor je bilo že omenjeno, Bog težko spregleda molitev tistega, ki kleči pred tabernakljem v katerem je Jezus.

(foto: pixabay.com)