Poročni prstan je vidno znamenje nevidne zaveze med zakoncema. Prstan razodeva ljubezen in pripadnost, ki si ju zakonca za vse večne čase obljubita pred Bogom. Prstan varuje zakon pred tujimi posegi, a obenem spodbuja zakonca k trudu za skupno bivanje. Ob bolečini in nesreči, spomni da ju je Bog po ljubezni poklical skupaj, da se bodrita in podpirata. Ob jezi in prepiru prstan opominja na medsebojno dolžnost odpuščanja in spoštovanja.

Zato je navadna hinavščina, če zakonca v družbi snameta prstana, kakor da se sramujeta drug drugega, ali pa celo izkazujeta, da sta samska. Smrten greh, vreden najhujše kazni pa je, da zakonec sozakonca s prstanom na roki prevara..

S krstom pa vernik sklene ljubezen in pripadnost za vse večne čase z Bogom. Tudi kristjani imamo posebna znamenja pripadnosti. Križ v hiši ali sobi, križec za vratom ali rožni venec na avtomobilskem ogledalu.

Res je, da so starši večina katoličanov (razen za nekaj spreobrnjencev) dali obljubo večne  zvestobe in pripadnosti Bogu, toda z vsakim prejetim zakramentom pri polni zavesti od prvega obhajila do dne ko se reče danes, potrjujemo to obljubo. In vsak, ki je kdaj doživel nezvestobo, zavrnitev, ali celo posmeh, lahko ve, kako se počuti Gospod Bog, ko ga zanemarjamo ali pa celo varamo. Ko smo mu nezvesti, ali celo s polno zavestjo zavračamo Božjo ljubezen, ki se daruje na oltarju, in ki jo večkrat ne razumemo niti v človeškem odnosu, kaj šele v odnosu do Boga. Vernikov je sicer veliko, toda ali bo Bog našel vero na zemlji (prim.: Lk 18,8)?