Človekovo telo je nekaj neverjetnega. Je resnični, čisti dar Boga. In vsako človekovo telo in življenje je nekaj neponovljivega. Enkratnega. Človekovo telo ni zgolj skupek mesa, žil, kosti, raznih organov itd. Človekovo telo ima tudi nekaj, kar nima nobeno drugo živo bitje. To je duša. Porast psiho-somatskih bolezni, v zadnjih časih to potrjuje. Ljudje so bolni, tišči jih, boli jih, a fizičnih razlogov za to ni.  Čedalje več ljudi se poslovi prezgodaj. Veliko ljudi preživi zločaste bolezni, a pokoplje jih depresija.

Zato je tukaj postni čas. Milostni čas, da spravimo telo in dušo v ravnotežje. V harmonijo. Zdrav duh v zdravem telesu pravi star latinski pregovor. Kar je dobro za telo ni vedno dobro za dušo. Kar je dobro za dušo je vedno dobro za telo. Katoličani smo prezrli pomen človekovega telesa na odrešenje. Jezus je od mrtvih vstal v telesu, ne zgolj duhovno in tako bomo tudi mi nekoč. Telo ni grešno, pokvarjeno, temveč je dobro, ker je ustvarjeno po Božji podobi in zamisli. Ko občudujemo človekovo telo občudujemo Stvarnika, ki ga je ustvaril. In vendar telo se pokvari, zboli, če pozabimo na element Boga v svojem telesu, to je na dušo.

Ko nam zdravnik predpiše neko zdravljenje, je naša stvar ali se bomo tega držali ali ne. In če se zdravljenja ne bomo držali in ne bomo ozdravili, ni kriv zdravnik. Cerkev predpisuje stvari, ki so dobre za našo dušo in posledično za naše telo. Če se tega ne bomo držali, in če zadeva ne deluje, ni kriva Cerkev, krivi smo mi sami. Še posebej, ker je vera maraton na dolge proge.

Naj bo letošnji postni čas, čas zdravljenja, posledično ozdravljenja. Čas iskanja pravega ravnovesja med telesom in dušo.