Vsaka skladba, vsaka pesem, vsebuje trenutke tišine, ki ji pravimo »pavza«. Četudi pavza traja desetino sekunde, vseeno traja. Pavza, tišina je torej sestavni del vsak skladbe. Skladatelj John Cage je celo napisal skladbo z naslovom »4'33«, ki je ena velika pavza.

Tišina je kako samota, ki je prvina in nujnost človeškega življenja. Samota je kakor spanje, je nujno potrebna ne samo za zdravo in kakovostno človeško življenje, temveč tudi za družbo.

Samota je nujna za zdravo in konstruktivno človekovo življenje. V samoti se naš um in naša duša regenerirata. Tudi Jezus se je umikal v samoto, da bi ohranjal odnos z Bogom. Včasih je umik v samoto prostovoljen, včasih pa prisiljen. Družba sama osami posameznika, ko je ravnanje posameznika v nasprotju z neko družbeno normo (ki je seveda različna, glede na družbo. Tako zgodovinsko kot teritorialno. To kar je sprejemljivo v južni Evropi, je lahko nesprejemljivo v severni Evropi). Na splošno družba posameznika osami, ko le ta počenja zlo (npr. zapor), ko je bolan (npr. karantena), ali pa nor.


KOGA LAHKO DOLETI OSAMLJENOST

Naj bo samota prostovoljna ali prisiljena, vedno je mišljena kot zdravilo. Razen, če se ta samota sprevrže v osamljenost.

Osamljenost lahko prizadene vsakega. Nihče ni imun. Osamljenost se lahko pojavi tudi v zakonu, družini, v skupnosti. Tudi če se oborožimo z neštetimi dejavnostmi, nas to pred osamljenostjo ne bo obvarovalo. Nihče ni lahko bolj osamljen, kot tisti, ki je v množici. Množica lahko skrije mnoge disfunkcionalnosti, katere pa z vso silo pridejo na plano, ko množica ponikne. Obstajajo pa rizične okoliščine, v katerih se osamljenost prej pojavi.

To so običajno tisti, ki so v življenju podvrženi temu, kar opisuje neki svetnik: »človekova težava pride iz tega, kadar ni sposoben sam sedet v sobi v miru«.

Občutek osamljenosti je eden najhujših občutkov, ki jih človek lahko doživi. Osamljenost je občutek popolne zavrženosti, odtujenosti, ne potrebnosti. Človek je bitje, ki dela in za svoj obstoj potrebuje občutek, da ga nekdo potrebuje. Da je za nekoga pomemben. Da, tudi za Boga. Dobršen del stvari počnemo zato, da svetu pokažemo, da obstajamo. Da opravičimo svojo eksistenco v tej »solzni dolini«, kakor poetično pravi cerkvena pesem in tudi molitev »Spomni se, o premila Devica Marija«.

Posledice teh občutkov so lahko pogubne za eksistenco posameznika, kakor celotne skupnosti, saj tragična izguba posameznika, ki trpi zaradi osamljenosti prizadene tudi skupnost, saj jo tako postavi pred dejstvo, da je morda nefunkcionalna.

Kako naj si torej posameznik z vero pomaga v borbi zoper osamljenost?

POT IZ OSAMLJENOSTI

Najprej se je potrebno umiriti. V samoti so misli urejene. V osamljenosti pa misli ponorijo. Osamljen človek si začne domišljati vse sorte stvari: od čisto banalnih skrbi do teorij zarote. Spoznajmo štiri korake, naše poti iz osamljenosti:

1. Pišite dnevnik: pisanje dnevnika, kot oblika molitve vam bo pomagalo urediti vaš miselni tok. Pisanje, zabeleženje misli namreč pomirja, ker raztreščene misli spravi v celoto. Obenem pa vam po pomagalo k samorefleksiji, ko boste čez čas prebirali odlomke za nazaj. Pisanje dnevnikov je zelo stara terapevtska metoda. Uporabljal jo je že Sokrat, Mark Avreliji, kakor tudi mnogi trudi pomembni možje in žene, med drugimi tudi kraljica Viktorija. Pri pisanju dnevnika je pomembno samo to, da smo iskreni.

2. Urnik. Osamljen človek često živi neredno. Sestavite si urnik, ter se ga skušajte čim bolj držati. Stari pregovor pravi: ohrani red in red bo ohranil tebe. V urniku določite čas za molitev, čas za delo, čas za hranjenje, kakor tudi čas za počitek in razvedrilo. S pomočjo urnika boste začeli spoštovati sebe, svoje delo, kakor tudi počitek in razvedrilo in molitev.

3. Hobi. Poiščite si neko dejavnost, ki je sama po sebi popolnoma materialno neprofitna, v smislu: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« (Jn 6,27). Hobi – »konjiček« dejavnost ob kateri se boste sprostili, zaposlili in ne mislili na vsakodnevne tegobe. Nekateri kvačkajo in pletejo, nekateri rezbarijo. Japonci delajo origame, Winston Churchill je zidal. Njegov vrt je bil prepreden z raznimi zidovi in škarpami. Fred Rogers je imel plavanje, sv. Terezija Avilska ples, Einstein je imel violino. Naše telo bo sicer pri tem dejavno, toda naš um in srce bosta odprta. Se spomnite kako je Jezus pisal, risal po tleh? (prim: Jn 8,6). Vendar pazimo, prostoročna dejavnost lahko postane tudi pobeg iz resničnosti, toda takoj ko se to zgodi, ni več prostočasna dejavnost. Če nekaj sproščujočega spremenimo v obveznost, v kompulzijo, to ni več prostočasno, ker tega ne izbiramo prosto. Zopet se lahko povrnemo v osamljenost.

4. Navzočnost. Je zadnje, kar napravimo, ko smo osamljeni. Zavedati se Jezusove navzočnosti v svetih zakramentih. Predvsem v sveti evharistiji. Biti prisoten zraven vse prisotnega Jezusa. Ko si sam v cerkvi, v kateri ni nobenega vernika, nobenega človeka nisi sam. Jezus je vedno prisoten, tudi v zaprtem tabernaklju. Kako neverjetno lažje bi bilo vernikovo življenje, če bi resnično ravnal verno, ter prišel v cerkev obiskat Jezusa, tudi takrat ko to ni obvezno. Naj vam šibko telo ne bo ovira za to. Omogočite svojim prijateljem, sosedom, sorodnikom dobro delo, ko jih prosite naj vas zapeljejo do cerkve, do Jezusa in nato pridejo iskat.

Osamljenost je breme, a ob enem je lahko blagoslov. Zaradi osamljenosti trpiš, a obenem se lahko povežeš z Bogom. Osamljenost osmišlja tvoje duhovno življenje. Zakaj bi bilo to nekaj slabega? Zakaj bi bilo trpljenje slabo samo po sebi? Res pa je, če osamljenost nima razloga, če ni osmišljeno potem vodi v smrt. V Bogu tudi osamljenost dobi svoj smisel.

In trpeti z razlogom je čisto nekaj drugega kot trpeti brez razloga. Osamljenost je torej lahko dobra. Ne glede na vzrok, saj me osamljenost vodi k združenosti z Bogom.