Gospod Bog je že na začetku zgodovine človeštva dobro ugotovil, da »Ni dobro za človeka, da je sam;naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« (1 Mz 2,18). Celo Gospod Bog ni nikoli osamljen, saj živi v prisrčnem občestvu Svete Trojice. Njegovo poglavitno delo pa je, da ljubi vse kar je ustvaril. Da v Bogu ni nobenega sovraštva do nobene ustvarjene reči: duhovne, človeške ali živalske je v tem, da bi tudi hudiča uničil takoj, ko bi le ta začel delati malce po svoje. Da, Bog celo hudiča ljubi na svoj Božji način. Ne ljubi njegovih del, kakor ne ljubi naših grešnih dejanj, vendar ga ljubezen žene, da včasih zlo dopusti, zato da iz njega izpelje nekaj dobrega. Z Bogom se vsaka stvar dobro konča, tudi če je začetek slab, slab pa je zgolj zaradi človeškega faktorja.

Skratka človeku ni dobro, da je sam. Tisto, kar je resnično nenaravno je osamljenost. Celo najbolj strogi puščavniki so živeli (sv. Anton Puščavnik, Pahomij itd.) in živijo (kartuzijani, karmeličanke, klarise itd.) nekakšno skupnost. Bili in so samski, kajti kako bi drugače sploh zanje vedeli? Nikoli pa niso bili osamljeni.

Skupnost je torej glavni cilj Božje ljubezni. Biti skupaj z nekom. Dejstvo je, da se ne moreš boriti na dveh frontah. Oziroma se lahko boriš na mnogih frontah, če imaš krit hrbet, če veš, da se lahko na nekoga nasloniš. Zato je prva oblika krščanske skupnosti družina, ki se prične z zakramentom svetega zakona oz. po domače – poroka.

Ta zakrament je podoben mašniškemu posvečenju. Zakonca sta posvečena drug drugemu, kakor je duhovnik posvečen Cerkvi. In kakor duhovniško življenje ni brez križev in težav, tudi zakonsko prav gotovo ni. Vendar pa, ker je oboje zakrament je nad vsem bedi Bog. In to je naša tolažba in upanje. Seveda, ni nekega uspešnega recepta za uspešen zakon vsak par individualen, vsekakor pa obstajajo določene 2.000 letne izkušnje Cerkve, ki so se izkazale za uspešne in koristne.

Te izkušnje se zrcalijo v poročnem obredu, ki je nastal skozi stoletja, v katerem ima vsako dejanje svoj pomen. Obljuba, ki si jo zaročenca izpovesta, pomeni, da se posvečujeta drug drugemu. Prstana izražata nedotakljivost svetega zakona, štola okrog sklenjenih rok pa neločljivost svetega zakona. Bela obleka pa predstavlja fizično in duhovno nedolžnost zaročencev, ki bosta postala eno telo in preko spolnega dejanja Bogu pomagala pri ustvarjanju novega, unikatnega človeka.

Če se trudimo razumeti obrede, ki jih v Katoliški Cerkvi obhajamo, nam ti obredi lahko pomagajo tudi v nadaljnjem življenju. Tako za »uspešen« zakon ni pogoj v romantičnem obredu v beli cerkvici sredi zelenih poljan. Tudi ni v razkošnih ohcetih, ter v razsipanju denarja za cvetje, obleke in hrano. Izgovor marsikaterega para je v tem, da »ohcet veliko stane«. Poroka je zaradi zaročencev, ne zaradi svatov. Veselimo se lahko tudi skromno in trezno. Kajti tudi življenje bo zahtevalo veliko treznosti in modrosti, če bosta zakonca hotela živeti dolgo in srečno življenje v skupnosti, ter preživeti mnoge nemirne vode.

Zakon je neločljiv. Zato včasih obstaja bojazen, kaj pa če izbrani partner ni pravi zame, kaj pa če nama ne bo šlo? Marsikateremu novo posvečenemu duhovniku se niti ne sanja, kaj vse ga čaka. Toda ker se zavedaš, da ima Bog vse vajeti v rokah, je lažje stisniti zobe in malce potrpeti. Če lahko Bog ljubi hudiča, potem tudi mi lahko ljubimo drug druge. Vendar je treba tako ljubezen vzgojiti. Zato je tudi za zakonca še kako pomembno redno in skupno zakramentalno in molitveno življenje, saj nista eno telo samo v postelji, temveč povsod. K vztrajanju v dobrem in slabem nas lahko spodbuja tudi lokalna cerkvena skupnost, včasih lahko pomagajo tudi zakonske skupine.

Zato imajo zelo veliko vlogo prijatelji in sorodniki. Marsikateri par gre narazen, ker se starši nekako ne morejo upreti želji, da bi se vtaknili v prav vsak segment zakonskega življenja »ta mladih.« Dragi tasti in tašče: pomagajte mladi družini živeti in preživeti, ne pa da nekateri pripomorejo, da mlada družina razpade. Prava krščanska pomoč je najprej molitev in preko molitve bomo prišli tudi do praktičnih idej.

Življenje torej od nas zahteva prilagodljivost, na vseh straneh. To nas uči Jezus s križa, ko pravi: »Glej tvoja mati, glej tvoj Sin«. Še na križu Jezus ne dopusti, da bi bila Njegova Mati Marija osamljena ali pa Njegovi učenci. Bog nam na življenjsko pot velikokrat pošilja različne ljudi. Eni nam želijo pomagati nositi križ, kakor Simon iz Cirene, drugi obrisati obraz, kot Veronika. Toda zaradi naših standardov, predsodkov velikokrat prezremo vse te oblike pomoči, ki nam jih Bog pošilja na pot. Zato je včasih dobro, da znižamo standarde, gledamo preko predsodkov, saj je bolje, da se da se naslonimo zgolj na polomljeno pručko, kakor da zremo v zelo drag stol v izložbi in trpimo bolečine.