Spoznanje lastne in tuje slabotnosti je začetek Modrosti. Ker šele takrat, ko človek spozna, da ni vsemogočen, da ne more vsem ustreči, šele takrat lahko pride do napredka. Razvoj se ustavi, ko je vse nasičeno. Zato ni greh, če človek prizna da ne zmore, da ne zna, da ne gre, da ne ve kako in kaj. Vse napake in tudi greh nastane takrat, ko hoče iti človek z vso ihto z glavo skozi zid. Ko se ne ozira na lastne ali tuje slabotnosti in talente, ter hoče vse sam.

 

Vsi svetniki so na začetku svoje svetniške poti (in biti svetnik je cilj naše veroizpovedi!!!) priznali svojo slabotnost, šibkost. Šolski primer je prerok Jeremija, ki pravi: »Oh, Gospod Bog, glej, ne znam govorit, ker sem še deček.« A Bog mu odgovarja: »Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem.« (prim. Jer 1,6). Tudi Marija je priznala svojo slabotnost: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« A Bog ji po angelu odgovarja: »Bogu namreč ni nič nemogoče.«

 

Molitev je izraz človekove slabotnosti, a obenem izpovedovanje vere v Boga, hrepenenje po nečem boljšem. Ni kristjana, ki zmore vse, so pa kristjani, ki zmorejo moliti in z molitvijo dosežejo več, kot lahko pričakujejo ali si želijo. Sveta Monika je celo svoje življenje molila za spreobrnitev svojega sina. In dosegla je ne samo spreobrnitve svojega sina, temveč je doživela, da je postal celo škof (govorimo o sv. Avguštinu).

 

In celo: Bog je po neki čudni, nedoumljivi logiki Odrešenje postavil na ramena slabotnih, šibkih, nepopolnih osebkov. Pot, ki vodi do naše zemeljske in nebeške sreče, je pot, ki gre skozi roke, srce, življenje človeka, ki je daleč od popolnosti in pravičnosti. Zato ne smemo nikdar pozabiti: da nas zvon vabi v cerkev. Pot sicer lahko vodi tudi skozi župnišče, vendar se tam ne sme ustaviti. V župnišču lahko najdemo zgolj orodje, pripomoček, logistično sredstvo, da pridemo do Boga. Pa še to orodje ni višek sodobne tehnologije.

 

Z molitvijo torej gradimo svoj odnos z Bogom. In ta odnos imenujemo vera. Molitev je različna. Osebna ali skupna, katere vir in višek je nedeljska sveta maša.  Lahko se zdi, da je molitev poslednje dejanje slabotnih in šibkih, a je prvo dejanje upanja, ki vodi skozi ljubezen do vere.

 

VRVICA ODREŠENJA

 

Rožni venec. Kdo od katoličanov še ni slišal za to molitev? Zanjo smo najbrž že slišali, toda včasih jo prevečkrat vzamemo z rezervo. Morda se komu zdi predolga, preveč enolična, dolgočasna. Nekaterim morda celo preveč vsakdanja. Naravnani smo, da vedno hrepenimo po nečem novem, nečem izvirnem, enkratnem.

 

In Rožni venec je molitev, ki je vedno izvirna, vedno enkratna, saj se jo poslužujemo ko se nam dogajajo izvirni, enkratni dogodki, saj je vsaka minuta našega življenja nekaj posebnega. Nikdar ni  enaka, nikdar se ne vrne.

 

Rožni venec je vrvica, ki je močnejša od najmočnejše verige. Na njej visimo, ko smo v krizi, po njej plezamo, ko želimo iti k Bogu. Preprosta vrvica, ki nas bodisi potegne k Bogu ali pa včasih samo obdrži v Božji milosti.

 

Nismo edini, ki se poslužujemo te molitve. Pred nami je to molitev molilo nešteta množica naših bratov in sester v veri. Naj naštejem samo tiste, najbolj izrazite: Sveta Terezija Deteta Jezusa, sveti Frančišek Asiški, sveti Bruno, sveta Terezija Avilska, sveti Janez Pavel II., itd. Vsi ti svetniki so gojili prav posebno navdušenje nad rožnim vencem. Ob molitvi rožnega venca so premišljevali skrivnosti Jezusovega življenje. Z molitvenim premišljevanjem so odkrivali nove in nove poti do Boga. Bogu so preko rožnega venca izročali svoje uboštvo, svoje težave in probleme, ter se tudi zahvaljevali za vse prejete milosti.

 

Ko molimo Rožni venec, premišljujemo Jezusovo življenje v povezavi z našim življenjem, ter se tako Bogu zahvaljujemo za vse, kar v življenju prejmemo. Obenem pa Boga preko Marije hvalimo in se mu priporočamo. Ta enkratna, izvirna molitev, že stoletja pomaga ljudem na poti k svetništvu. Ter daje moč slabotnim in preizkušenim.

 

TRIUMF SLABOTNOSTI

 

Svet ne mara šibkosti, ne mara slabotnosti. Svet vse to zavrže, živalsko uniči. V svetu preživi samo tisto, kar je močno, inteligentno. Tudi v civilizirani družbi, kot naj bi bila naša, so vsi ubogi, slabotni ljudje lahka tarča. Takoj ko nekdo »zavoha« da je kdo v kakšni stvari šibak, ga bo popadel. Bog pa ljubi vse kar je majhnega, ubogega, zavrženega, slabotnega, šibkega itd. Ker je vsa ta množica sposobna enega dejanja, ki je Bogu tako neznansko ljub: zvestoba.

 

Zaradi zvestobe Bogu, so sveti Ceciliji odsekali glavo, svetega Lovrenca so pražili na ognju, svetega Vida so namakali v vrelem olju, svetega Jerneja so živega odrli, pa sveti Peter in Pavel in vsi apostoli razen apostola Janeza, ki je umrl od visoke starosti, vsi ti so umrli zaradi zvestobe Bogu. Svet jih je zaničeval, preganjal, ker so preprosto ljubili, kakor ljubi Jezus, ki je zaradi ljubezni umrl na križu.

 

Kasneje okoli leta 313 ko je svet spoznal, da se da od krščanstva lepo živeti, se je zdelo, da se ljubezni na tako radikalen način, kot je mučeništvo, ne da več dokazati. Pa so se zopet našli posamezniki in posameznice, ki so nam dali zgled, da se da ljubezen, do Boga in posledično do ljudi dokazati tudi na drug način.

 

Najprej so to bili redovniki in redovnice kontemplativci, ki so se bodisi umaknili v samoto kot puščavniki, kot npr. sveti Anton Puščavnik, sveti Aleš, sveti Egidij, sveta Klara, itd. Nato so temu zgledu sledili svetniki, ki se sicer niso umaknili čisto v samoto, vendar so se odpovedali svetnim dobrinam, se zavezali celibatu kot npr. sveti Benedikt, sveti Bernard, sveti Frančišek Asiški, sveti Dominik, sveti Rok, sveta Sholastika, itd.

 

Toda ob vseh teh različnih odpovedih, se včasih zdi, da v krščanstvu samo trpljenje in bolečina nekaj pomenita. Toda resnica je, da se vsak prej ali slej sooči z lastno ali tujo omejenostjo: bodisi z pomanjkanjem zdravja, bodisi s pomanjkanjem gmotnih dobrin, bodisi s starostjo in pomanjkanjem raznih talentov in sposobnosti itd. In ta omejenost povzroča trpljenje in bolečino, ki so sestavni del našega življenja. Če je vse dobro in vse poteka po naših kriterijih in standardih s tem nimamo problemov. Problem nastane, ko vse ne gre po naših načrtih, pa če smo krivi ali pa ne. Ta problem želi krščanstvo premostiti, in rešitev za ta problem je zgolj ljubezen.

 

Mučeništvo je izraz ljubezni, je sad ljubezni, je lahko tudi vzrok ljubezni. Jezus lepo pravi: »Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« Ne bo pridobil novega življenja, temveč bo staro življenje rešil. Samo preko našega življenja, ki ga živimo tukaj in sedaj bomo prišli v večno življenje v nebeškem kraljestvu. Toda da človek izgubi svoje življenje mora imeti tehten razlog. In ta razlog je lahko samo ljubezen.

 

Mučeništvo je pravzaprav vsako dobro delo, ker se je za vsako dobro delo potrebno truditi. Ne pride samo od sebe. Ker nikdar še nismo slišali, da bi se kdo mučil, ko bi delal greh. Še več, včasih je greh prav užitek delati. Dobro delo pa je velikokrat mučenje. In to dobro delo, ki je vzrok in sad slehernega mučeništva, pretehta vso bolečino in trpljenje. Dobro delo je iz ljubezni. Greh pa je iz sebičnosti. Kajti nasprotje ljubezni ni sovraštvo, temveč sebičnost.

 

Mučenje za zemeljske dobrine še lahko prestanemo. Kaj pa ko je treba nekaj prenašati pri zdravi pameti za tiste dobrine, ki so večne, ali pa se jih ne da oceniti, prijeti itd., ki nam ne prinašajo »zemeljske nagrade«? Tam pa je še kako potrebno imeti ljubezen. Samo ljubezen do Boga, ljubezen do naše nesmrtne duše, do naših bližnjih, nas bo primorala, da bomo šli v trdi zimi, v ostrem mrazu, v mrzlo in vlažno cerkev k sveti maši ali češčenju Najsvetejšega zakramenta. Samo ljubezen bo premagala vse izgovore, da bomo vztrajali v nemogočih razmerah, na nemogočih krajih, ob nemogočih urah, da se bomo morda samo za trenutek srečali s »srečo svojega življenja«.

 

Svetniki, ki jih častimo in se jim priporočamo, še posebej v prvem tednu meseca oktobra, so nam čudovit zgled, da se ljubezen vedno splača in da se je za ljubezen vredno in potrebno potruditi. Kajti Bog je ljubezen: tako v nebeških, kakor v zemeljskih sferah. In da tisti, ki zavrne ljubezen, tako v nebeških kakor v zemeljskih sferah, zavrne Boga.

 

Tako bomo v začetku meseca oktobra obnovili ali pa na novo zgradili ljubezen do Boga in bližnjega in sicer pri vsaki večerni sveti maši na priprošnjo:

1.10. – svete Terezije Deteta Jezusa

2.10. – angelov varuhov

4.10. – svetega Frančiška Asiškega

5.10. – svete Favstine Kowalske

6.10. – svetega Bruna