Smisel obdarovanja
Ob koncu adventnega časa, poizkusimo razmisliti o pomenu in smislu obdarovanja. Kajti to Božič je: obdarovanje: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Bog nas tako ljubi, da je to resnično težko ubesediti. Ljubezen pa se mora na nek način izraziti, kajti drugače lahko postane nevarna. Od ljubezni do sovraštva je samo korak.
Obdarovanje je izraz ljubezni. Na Božični dan nas Bog želi obdariti z veslo novico, da je možno živeti v samoti in ne biti sam, v družbi in ne biti osamljen, živeti ubog, krotak, ponižen in obenem vesel, zadovoljen, nasičen. Možno je, če sprejmemo ta neizmerni dar ljubezni, ki se nam na Božični dan podarja.
Bog je človeku vedno hvaležen, kadar ga človek sprejme, takšnega kakršen je in si ga ne skuša razlagati po svoje. Bog je človeku neizmerno hvaležen, kadar človek sprejme Božjo ljubezen in ga Bog zato obdaruje: preko zakramentov, preko Cerkve, tudi preko ljudi. Zato svete stvari nimajo materialne vrednosti. Če damo denar, vedno damo zgolj neki pavšal. Zakramenti nimajo cene, kakor ga nima človeško življenje. Oboje je neprecenljivo. Darila, ki jih dajemo in darila, ki jih prejmemo so neprecenljive vrednosti. Nekoč sem nekomu podaril osla za jaslice. Samo te figurice še ni imel. Tega preprostega osla se je bolj razveselil, kakor če bi mu podaril zlate jaslice. Takrat sem doumel, kako pomembni so osli za nebeško kraljestvo: »Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje« (Lk 19,32-34). *
Obstaja pa še en razlog obdarovanja, poleg zahvale, pohvale in hvaležnosti. Ta razlog je v dotiku. S tem ko nekoga obdarujemo, se ga dotaknemo. Bog se nas preko zakramentov dotika, nas posluša, nam odpušča, se nam podarja. Ko nekoga obdarimo, in obdarimo samo tiste, ki nam na nek način ugajajo, ki nam nekaj pomenijo, se ga dotaknemo. Krščansko izročilo govori o tem, kako se zakonca preko zakramenta svetega zakona podarita drug drugemu. Preko poroke se drug drugega dotakneta, se drug drugemu na najbolj intimen, na najbolj oseben način podarita. Ravno zaradi tega vzroka, podarjanja, so spolna dejanja pred poroko tako »grozna«, ker naj bi bilo to dejanje, dejanje podaritve, ne kraje. Če namreč dar sami vzamemo, ga v bistvu ukrademo.
Obdarovanje je srčika krščanstva. Je prva krščanska vrednota. Bog podari Sina na Božič. In Sin na Veliko noč podari samega sebe, zato, da bi mi imeli življenje. Fant ali dekle podarita svoje življenje, bodisi v duhovništvu, bodisi v redovništvu, da bi drugi imeli življenje. Dva, ki se imata resnično rada in ki bi rada do konca življenja skupaj živela, se podarita zakramenta svetega zakona. Človek bi moral biti drugemu človeku dar in ne breme. V Cerkvi se ne bi smelo delati nič na silo, nič zaradi gole tradicije, temveč bi mora vse temeljiti na podarjanju in sprejemanju tega daru.
Zato je prav, da se obdarujemo. Dar, ki ga damo pa ni samo v celofan zavit. Ta dar je lahko iskren 'Dober dan'. Ta dar je lahko tolažba v stiski, občutek človeške življenjske prisotnosti v preizkušnji. Ta dar je lahko molitev, ta dar je zakrament. Dar je vsaka dobra misel, beseda ali dejanje, ki ga drug drugemu podarimo.
In na Božični dan nas bo Bog obdaril. Nič hudega, če to obdarovanje pričakujemo. Saj tudi odrasel človek na nek, tih način pričakuje, da se ga bo kdo spomnil na rojstni dan ali ob drugi pomembni življenjski priložnosti. Če nas nekdo želi obdarovati, to stori zato, ker smo mu pomembni, ker smo zanj dragoceni. Morda je to edini način, ko nam lahko nekdo izrazi spoštovanje, ljubezen. Zato je lepo dar sprejmemo, tako od Boga, kakor od človeka, četudi za nas nima posebne vrednosti. Sprejmimo dar, ki nam ga Bog hoče na Božični dan podariti. Brez sramu, brez zadrege, pred predsodkov.
* prim. tudi 1 Mz 22,3, 1 Mz 42,27, 2 Mz 20,17, 4 Mz 22, 23-33 (sploh ta zadnji odlomek, ki govori o Bileamovi oslici. Bileam prerok je bil na poti, da prekolne Izraelove sinove. A Gospod angel se je postavil na pot. Oslica, ki jo je Bileam jezdil, ga je videla in ni hotela iti naprej. Bileam jo je tepel toliko časa, dokler mu oslica ni spregovorila…)