Smrtno nevarno je ljubiti. Nikar svojega srca ne podarite nobeni stvari in nobenemu človeku. Kajti če boste preveč ljubili, bo ta stvar ali človek postala demon, kajti demon postane v tistem trenutku, ko postane bog. Če boste svoje srce podarili neki stvari npr. zemlji ali zgradbi, vas bo ta prej ali slej preživela in boste doživljali peklenske muke, ko boste morali svoj življenjski trud prepustiti drugemu. Če boste svoje srce podarili živali, bo ta žival prej ali slej poginila in takrat se boste utapljali v žalosti, brez možnosti tolažbe, še posebej, ker žival nima duše. Če boste svoje srce podarili človeku, vas bo ta zaradi svojih človeških slabosti in napak, prej ali slej razočaral. Ali pa nam ljubezni ne bo vračal po naših pričakovanjih in se bo v ta nekoč čudoviti odnos primešalo ljubosumje, očitanje in celo sovraštvo. Poglejte samo Boga. Zaradi ljubezni do človeka je umrl na križu.
Tudi si ne privoščite sovraštva, kajti to je zgolj izprijena ljubezen. Velikokrat se zgodi, da se človeška ljubezen spridi in postane sovraštvo, takoj ko se rep pripre med vrati. Danes junak, jutri bedak. Sovraštvo nam bo jemalo spanec, ravno tako kot ljubezen na višku svojega cvetenja.
Ljubezen je tako grozna zadeva, da je najbolje živeti stoično, apatično življenje, brez kakršnih koli čustev. Živeti kot pametni telefon. Ko se pokvari kupimo novega.
Toda, če ni ljubezni tudi ni vstajenja od mrtvih. Ljubezen oživlja, ljubezen obuja in blagor tistemu, ki ljubi ali je ljubljen. Bog Sin Jezus Kristus je zaradi ljubezni do Boga in zato zaradi človeka umrl na križu. Vendar ga je Božja ljubezen obudila od mrtvih.
ZAVARUJMO SE
pred smrtonosno boleznijo, ki ji pravimo ljubezen. Ljubezen je bolezen in kot vsaka bolezen lahko boli in je lahko hudo neprijetna. Ko se človek z njo enkrat okuži, ostane okužen do konca življenja. Ko se s to boleznijo okužiš se ti dogodi, da se v primeru ljubezni do sočloveka znajdeš ob »nemogočih urah« na »nemogočih krajih«, ob »nemogočih razmerah« čisto slučajno samo zato, da za nekaj trenutkov sreča »srečo svojega srca«, v primeru ljubezni do Boga pa začneš hoditi v nedeljo k sveti maši, k raznim pobožnostim in k češčenju Najsvetejšega zakramenta, četudi okoliščine niso vedno najbolj ugodne in po naših osebnih standardih, kot na primer v mrzli in vlažni cerkvi.
Odrasel človek se pred to boleznijo, ki jih pravimo ljubezen zavaruje tako, da se zaprle v milni mehurček lastnega jaza in živi po pravilu: najprej jaz, potem jaz, potem nekaj časa nič in spet jaz. Nikogar ne pusti zraven, a obenem nikogar ne pusti stran. Pomemben sem samo jaz, moji lastni interesi, moja kariera, moj čas, moj denar. To velja tako za ljubezen do Boga, kakor do sočloveka. Kajti človek, ki živi v mehurčku lastnega jaza, ne potrebuje niti drugega, niti Drugega.
Zato je najbolje, da proti tej bolezni cepimo že otroke. Vpišimo ga k verouku (v Dolenji vasi bo vpis k verouku potekal v soboto 15. septembra od 9.30 do 11-ih). Nato skrbimo, da bo redno prihajal k verouku. Ki bo letos v Dolenji vasi potekal po naslednjem redu in sicer bodo vse ure verouka v ponedeljek. Od 1315 – 1400 bo imel verouk 4. in 5. razred. Od 1400 do 1445 bo imel verouk 9. in 8. razred. Od 1445 do 1530 bo imel verouk 3. in 7. razred. Od 1530 do 1615 bo imel verouk 2. in 6. razred. Ter od 1615 do 1700 bo imel verouk 1. razred. Opravičujmo ga, če bo kršil veroučni red, govorimo lažne in nepreverjene govorice o Cerkvi na splošno, ki jih po navadi dobimo v rumenem tisku. In predvsem skrbimo, da bomo z otrokom čim manjkrat pri sveti maši, predvsem ob nedeljah in zapovedanih praznikih.
Zakaj, čim manjkrat? Kajti pri verouku se o Bogu zgolj učimo. Spoznavamo Božje karakteristike: formo in vsebino vere. Ko pa pridemo k sveti maši, pa se z Bogom dejansko srečamo, sprejmemo ga v svoje življenje. Pri bogoslužju lahko Boga vidimo, slišimo in celo okusimo. Saj velja, da je duhovnik ali škof,
ko opravlja bogoslužje Svete Cerkve »alter Christus« - drugi Kristus. Zato so bogoslužna oblačila in toliko bogoslužnih pravil, da se čimbolj izničijo človeški dejavniki in čim bolj poudari Božje delovanje, da duhovnik oz. škof čimbolj postajata zgolj orodje v rokah Božje ljubezni. S tem, ko se z Bogom srečujemo pri sveti maši, namreč izpolnjuje Jezusovo svarilo: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Jn 14,23).
Če vernik pride k sveti maši, se lahko zgodi, da se bo Boga zaljubil. Bog je že itak zaljubljen v človeka. Za človekove grehe se da križati na križu, za človeka se Bog poniža, da je prisoten v posvečeni hostiji in drugih zakramentih. Zaradi človeštva mori in teži izbranih možem in ženam, da se dajo posvetiti Njemu in rasti Njegovega Božjega kraljestva. Ker nas ljubi in ker ne želi, da bi se nam kaj hudega zgodilo, nam že v naprej pove, kaj je za nas slabo, škodljivo, zlo, preko raznih zapovedi, prepovedi in nauka Katoliške Cerkve.
Če vernik pride k sveti maši, se torej lahko zgodi, da se bo v Boga zaljubil. Postal po trn v peti celotni družbi, vsem bo šel na živce s svojo pobožnostjo in kar je še huje, s tem ko bo ljubil Boga, bo ljubil tudi sočloveka. Ko bo Bog v njem in on v Bogu, bo imel vse, ter zato nikdar ne bo osamljen, nikdar zapuščen, vedno bo imel nekoga ob sebi. Kajti verniki smo kakor ovce, ki radi bivamo v čredi. In vsa bolečina ob zavračanju njegove/njene ljubezni bo poplačana, z blaženostjo, ko se bo »sreča njegovega/njenega srca« samo pet minut na teden ukvarjala z njim/njo.