Klasična podoba svetega Roka je podoba možakarja, ki čepi v neki koči, okužen z kužno boleznijo in mu kužek prinaša kruh. Če sledimo etimologiji greha, prej ko slej pridemo do Svetopisemske Sirahove knjige, ki pravi: »Kdor greši zoper svojega Stvarnika, pade zdravniku v roke« (Sir 38,15). Zagotovo vsak greh ne vodi v bolezen, toda mar ni greh bolezen duše sam na sebi? Kužne bolezni so velikokrat Božji ukrep zoper greh. Sveti Rok je pristal v samotni koči sredi gozda, okužen z kužno boleznijo, zaradi greha. Ne svojega, temveč tujega. Okužil se je, ko je stregel kužnim. Ko je stregel grešnikom. In ker ga kasneje nihče ni hotel v njegovi bolezni sprejeti (zopet greh) je pristal sam in kužek mu je prinašal kruh.

Drugi ljudje so grešili, sveti Rok pa je pokasiral vse posledice njihovega greha. Če bi bil Rok, kot vsi ostali ljudje, bi se jezil, godrnjal, obsojal, preklinjal itd. – bi grešil. Toda Rok tega ne počne, zato je svetnik. Tuj greh, zaradi katerega je sam zbolel in bil izločen iz skupnosti, mu je dal čudovito priložnost, da je sam postal svetnik. In ni edini: sveta Rita, sveta Marjeta Antiohijska, sveti Vid, sveti Primož in Felicijan, sv. pater Pij, sv. Janez Pavel II., sveta Favstina Kowalska, in tudi konec koncev Božja služabnica Magdalena Gornik. Vsi in še več jih je, ki so trpeli zaradi tujega – sosedovega greha – ter so bodisi postali svetniki – bodisi so na poti svetništva.

Svetnik se ne pritožuje, ne godrnja, ne obsoja, se ne maščuje, ko trpi zaradi tujega greha. Konec koncev Jezus Kristus, ki je bil brezmadežno spočet in brez greha, je trpel na križu in je prelil svojo kri, zaradi tujega greha, ki ga ni storil!

Nek župnik je v svoji oporoki zapisal: »Svojim faranom sem hvaležen, ker so mi dali ogromno priložnosti za trpljenje, ter s tem za molitev, za daritev, za žrtvovanje, zatajevanje, mrtvičenje, poglobitev odnosa z Jezusom, za spreobrnjenje.« Za svetega Roka so bili možnost za poglobitev vere, odnosa z Jezusom, okuženi katerim je stregel in tisti, ki so ga v bolezni zavrgli, za nas pa so lahko grehi naših sosedov, naših bližnjih, s katerimi živimo in delamo, ki nas spravljajo na visoke obrate in ob živce, možnost, priložnost za poglobitev naše vere, našega odnosa z Jezusom Kristusom.

Kajti kakor pravi Jezus apostolu Pavlu, pravi tudi nam: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« (2 Kor 12,9). Svojo moč pridobivamo z molitvijo, dobrimi deli, darovanje tudi v slabotnosti, pomanjkljivostih, hibah drugih, naših bližnjih s katerimi živim in delamo. Moči ne pridobivamo samo v lastni slabotnosti. Morda je bil trn, ki je bil sv. Pavlu dan v peto, kakšen pravičnež iz njegove srede. 

Sveti Rok nam torej ni dan samo zato, da ga častimo in se mu priporočamo. Dan nam je tudi zato, da ga posnemamo. V njegovem nedelovanju – ko se ni pritoževal, godrnjal, obsojal, se maščeval. To njegovo nedelovanje, čepenje v koči je bilo Rokovo najučinkovitejše delovanje: graditev vere v Jezusa Kristusa našega Gospoda in Odrešenika.

V petek 16. avgusta  obhajamo župnijski praznik – župnijskega zavetnika svetega Roka. Ob tej priložnosti bo, kakor vsako leto celo dnevno češčenje Najsvetejšega zakramenta, ki se bo pričelo ob 8-ih zjutraj s sveto mašo, ter končalo zvečer ob 18-ih z litanijami in sveto mašo.

Da Jezus vsaj na ta dan, ne bo nikdar sam ga boste obiskovali po naslednjem redu:

8.00     sveta maša

9.00     češčenje – Dolenja vas

10.00   sveta maša

10.45   skupna molitev molitvene ure

13.00   Rakitnica in Grčarice

14.00   Lipovec

15.00   Prigorica

16.00   molitvena skupina Prenove v Duhu

17.00   Dolenja vas

18.00   litanije in sveta maša

Češčenje Jezusa Kristusa mora biti pomemben vir iz katerega črpamo smisel in moč za življenje, in obenem višek h kateremu strmimo. S češčenjem se na najboljši način gradi oseben globok odnos z Jezusom. In tak odnos bo boste v prihodnosti še kako potrebovali.

(foto: pixabay.com)