Sveta maša je tisto versko dejanje, ki nas loči od vseh ostalih religij in krščanskih sekt. In to ne katerakoli maša, temveč nedeljska sveta maša, ki jo imenujemo tudi mala velika noč. Zakaj Jezus Kristus je od mrtvih vstaj v nedeljo, ne v ponedeljek, tudi ne v soboto zvečer. Striktnost v teh na videz majhnih zadevah je bistvena, ker nas hudič lovi v detajlih, če jih opravljamo malomarno.

Tridentinski koncil je zato določil, da mora vsak župnik v nedeljo pridigati, ter imeti sveto mašo za vse farane. Pri nas je to sveta maša ob 8-ih, ko opravim sveto mašo za vse žive in mrtve naše župnije. V izjemnih pastoralnih razmerah ima duhovnik lahko ob nedeljah in praznikih tudi več svetih maš.

Tridentinski koncil je tudi določil, da lahko vsak duhovnik mašuje zgolj enkrat na dan, večkrat zgolj v zgoraj omenjenih pastoralnih izjemah.

Ne moremo si dovoliti, da bi tako pomembna stvar, kot je sveta maša postala zgolj neka rutina, navada, ali pa celo neke vrste obrtna, verska storitev. In opažam, da se s sveto mašo ravno to dogaja. V nedeljo čedalje manj ljudi, med tednom pa potreba po čedalje več svetih maš. Še več, ljudje hočejo sveto mašo ali pri njej ne znajo niti sodelovati.

Ker na leto opravim več svetih maš, kot je to dovoljeno in priporočeno, se svete maše, ki jih ne morem opraviti, oddajajo drugam. Tudi 7. dnevi.

Svete maše so opravljene tisti, dan, ko to piše v oznanilih in opravijo jih tisti duhovniki, ki sicer še lahko mašujejo, niso pa več sposobni aktivno delovati na terenu po župnijah.

Sveta maša, ki se opravi drugje, je ravno tako opravljena, kot bi jo opravil sam. Namen svete maše, ki je opravljena drugje pa se omeni pri prošnjah.

Sveta maša je opravljena tudi takrat, če se kdaj pozabi v prošnjah omeniti mašni namen, ali pa se župnik zmoti v dnevu. Sveta maša se opravi po namenu darovalca, za katerega pa ve darovalec in Bog. To je verska resnica, ki jo pač moramo sprejeti. Če to ne bi bilo tako, potem širom svete maše ne bi bile veljavne, saj se v tujini mašni namen redkokdaj omeni pri sveti maši.

Po drugi strani pa, ker duhovnik živi večinoma od oltarja (mašnega daru – intencije) in ker je v Sloveniji čedalje več starejših, pa tudi bolnih mlajših duhovnikov, ki ne morejo več samostojno živeti na župniji, pa tako kot del Cerkve, z oddanimi svetimi mašami pomagamo k preživljanju, tistih, ki so svoje življenje posvetili v dušni blagor, pa so sedaj omagali.

Zato je popolnoma odveč, ali celo strah, da pa če je 7. dan oddan, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Sveta maša ni nekakšen magični obred, ki naj bi duše rajnih rešil pekla. Ali da utišamo svojo slabo vest, da smo vsaj za mrtvega nekaj naredili, če že za živega ne. Če je pokojnik umrl spravljen z Bogom in Cerkvijo – je pred smrtjo prejel bolniško maziljenje, sveto olje – je to največja garancija, da ga bomo lahko nekoč srečali v nebesih. Lahko – samo če bomo tudi mi umrli tako, kot je potrebno.

Kdor resnično veruje v Jezusovo navzočnost v sveto evharistijo, kot Jezusovo daritev na križu, ki se ponavzočuje na oltarju, bo to razumel, da Jezus bil enkrat na dan križan in ne dvakrat ali trikrat, ostali pa…