K veduti vsake obalne pokrajine spada romantična podoba svetilnika. In to ne samo neka železna cev, ki štrli na koncu pomola, temveč tisti pravi svetilnik, zidan iz kamna, lično urejen, v čigar senci na poletno popoldne družina liže sladoled in v čigar zavetju poletnega večera mladi doživljajo prve ljubezni.

Če damo na stran bolj ali manj romantične vloge ima svetilnik dvojno nalogo: da usmerja in varuje. Kapitana ladje usmerja proti varnemu pristanišču, ter ga opozarja pred nevarnimi deli obale, kjer se lahko ladje, ki nosi dragocen tovor poškoduje, v najboljšem primeru nasede, v najslabšem potone.

Tudi v Cerkvi imamo svetilnike. To so svetniki. Svetnikova naloga je podobna nalogi svetilnika: usmerja proti Jezusu in varuje pred nevarnostmi. S svojim življenjskih zgledom nas uči, kako uresničiti evangeliji – veselo novico v svojem življenju. Ter nas tako usmerja proti Jezusu Kristusu, brez katerega ne bi bilo nobenega svetnika. Svetnik je živ dokaz, da se živeti krščansko splača in da to ni neka nemogoča naloga, kakor si nekateri to predstavljajo. S svojo mogočno priprošnjo pa nas varuje pred nevarnostmi, ter nam pomaga, da se veselimo krščanskega načina življenja.

Zato ne pozabimo, da imamo v nebesih nešteto bratov in sester po veri, ki komaj čakajo, da nas spoznajo, ter nam pomagajo. Ponižno, krotko in skorajda neopazno. Glejmo torej te svetilnike, upoštevajmo njihovo luč vere in varno priplujmo v pristan nebeškega kraljestva, ki nam je obljubljen.