Svetnik ni bil človek, ki bi ustrezal vsem proporcem človeške fantazije in domišljije. To si je dobro zapomniti. Temveč je bil človek, ki je živel realno življenje, vendar s mističnim pogledom na svet. Preprosto povedanov očeh sodobnikov je bilčudak.Saj Jezussam pravi: »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (Jn 18,36), zato je v najbolj običajni zadevi, dogodku videl poseg Božje dobrote, v najhujšem zlu delo Božje previdnosti. Saj je, četudije bil odrasel človek, pri zdravi pameti, ohranjal otroško zaupanje v Boga. Svetnike slavimo zato, ker občudujemo njihov zgled, da so uspeli biti in živeti v tem svetu, a obenem niso bili od tega sveta, temveč so pripadali nebeškemu kraljestvu.Saj so globoko verovali v največji čudež Jezusa Kristusa –vstajenje od mrtvih. Živeli so v različnih obdobjih, v različnih situacijah, stanu, družbenemu položaju, da lahko ustrezajo vsem potrebam človeške skupnosti. Zato, ker pa so verovali, so lahko sedaj naši priprošnjiki, saj kakor obljublja Jezus: »Če boste verovali, boste prejeli vse, kar boste prosili v molitvi« (Mt 21,22). Svetnike molimo in prosimo, ker kot verni ustrezajo vsem proporcem nebeškega kraljestva, ter zato ker verujejo lahko prosijo za nas, ki morda malce manj trdno verujemo v vse, kar nam oznanja Katoliška Cerkev. V življenju ne pozabimo naših bratov in sester v vrstah svetnikov. Priporočajmo se jim, za srečo našega zemeljskega življenja. Zato ker samo srečen človek postane svetnik.

.. ne junaka, temveč svetnika ...

Nebeški Oče zre iz nebes na zemljo in pravi: ne potrebujem junaka, temveč potrebujem svetnika. Kajti biti junak ni nič težkega. Junaško delo je raznovrstno: lahko si junak, ko starejši osebi odstopiš sedež, rešiš mucko z drevesa,ali pa prvi pretečeš ciljno črto. Toda junak si lahko samo enkrat in rok trajanja tvoje slave je omejeno. Junak postaneš nenadoma, največkrat nezavedno in prav tako nehaš biti junak. Junak si samo do takrat, ko se pojavi drug junak.

Svetnik pa si za vekomaj. Svetnik postaneš z zavestno odločitvijo in svetnik postajaš postopoma. Zakaj svetništvo je zadeva vere. Pot iz Montpelliera v Rim in nazaj je pot do svetništva. Začne se z Rokovo zavestno odločitvijo, da bo zapustil domači kraj, ter privilegije, ki mus stanom in rodom pripadajo, ter se odpravil na romanje. Vedel je za cilj, ni pa vedel za vse ostalo. Vera nam kaže cilj. Poti do tega cilja, pa je mnogo in veliko. Samo da so ozke in strme: »Kako ozka so vrata in kako strma je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo« (Mt 7,14).

Rok se je zavestno odločil da bo šel na ozko in strmo pot, ki vodi v svetništvo. Čisto lahko bi bil samo junak: imel je sredstva in imel je priložnosti, da bi v rodnem mestu v Franciji dobro izkoristil svoje talente rodu in položaja, ter napravil junaška dela: prirejal slavja in gostije, ustanavljal pobožne ustanove, podpiral lokalne reveže. Čisto lahko bi bil eden izmed mnogih humanitarcev, ki se jih tudi v srednjem veku ni manjkalo.

Toda ne, junaštvo Roku ni zadostovalo. Hotel je biti svetnik. Hotel je ugajati Bogu, hotel je ustreči Božji želji: ne iščem junaka temveč svetnika.

Rok je izbral strmo in ozko pot vere, ki vodi v življenje. Pa to ne pomeni, da je to najgrša pot, ki jo lahko izberemo. Morda prevečkrat enačimo napor z grdoto. Sploh v ko živimo v »klik stoletju«, ko nam preko klikanja in pritiskanja na gumbke ugodne in prijetne stvari padejo v naročje, pa to vedno niso najlepše, temveč zgolj neki vzhodnjaški kič. Ali pa ko prakticiramo »wellness krščanstvo« kjer mora vse biti oh in sploh prijetno in ugodno, pa ni vedno najbolj koristno. Ko pa se gumbek zatakne ter ko se ponudnik verskih wellness storitev naveliča ali utrudi, takrat pa vse postane grdo in neuporabno. Strma in ozka pot je najlepša pot, ki jo lahko izberemo.

Rokova pot do svetništva je bila ozka in strma in bila je najlepša. Ker je to pot življenja. Kdor resnično živi in ne zgolj životari, ta doživlja samo lepe stvari. S pomočjo vere. Vera oplemeniti, da je smisel, vonj i okus, lepoto našemu resničnemu zemeljskemu življenju. Vera nas napravlja srečna, kljub nesreči v tujih očeh. Zakaj, vera nima smisla, če se ne prepustiš.

Rok se je popolna prepustil ljubečim Očetovim rokam, ki so ga vodile skozi mnoge prijetne in neprijetne izkušnje. Toda vse so bile lepe. Ko se je Rok uspel prepustiti ljubečim Očetovim rokam in živel, ter deloval v znamenju Jezusovega križa je postajal čedalje bolj podoben Očetu,ki edin, resničen, dober in lep.

Sveti Rok nas vabi na pot svetništva. Le to ni rezervirano samo za junake, temveč za slehernika med nami. Naše osebne kvalitete ali pa pomanjkljivosti nam ne morejo biti ovira, temveč orodje zveličanja in Odrešenja. Zakaj »njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8, 28) Prepustimo se čudoviti priprošnji svetega Roka, kakor se je on prepustil Božji previdnosti in v svojem življenju bomo lahko videli, kako Bog vse čudovito ureja in vodi.

... praznika svetega, danes radujmo se ...

16. avgusta je god svetega Roka. Za našo župnijo od Prigorice do Grčaric je to slovesni praznik. Skušajmo ga obhajati tako, da bomo vsi na priprošnjo svetega Roka deležni obilnih Božjih milosti.

Devetdnevnica v čast svetemu Roku – obhajali jo bomo od 7. avgusta do 15. avgusta pri svetih mašah. Razen v nedeljo 8. avgusta ko jo bomo obhajali ob 14-ih.

Procesija v čast svetemu Roku od »Vogalovega križa« do svete Marjete, ki bo 15. avgusta zvečer.

Celodnevno češčenje – bo 16. avgusta. Svete maše bodo ob 8-ih, 10-ih in 18-ih, ko bo slovesen sklep celodnevnega češčenja s petimi Marijinimi litanijami. Vabljeni, da v okviru svojih zmožnosti vsaj nekaj časa preživite v molitvi pred Najsvetejšim zakramentom.

Skupno molitveno uro bomo molili po maši ob 10-ih, ter ob 16-ih.

Okviren razpored češčenja, da ne bo Jezus sam v cerkvi. V kolikor v tem času kdo ne more priti vabljen, naj pride takrat ko more:

8.00 Sveta maša
9-10 Dolenja vas
10.00 Sveta maša
11-12 molitvena ura
13-14 Rakitnica
14-15 Prigorica
15-16 Lipovec, Grčarice
16-17 molitvena ura
17-18 Dolenja vas