NOVI ŽUPLJANI

 

V mesecu septembru bomo v naši župniji sprejeli »nove župljane«. Pridobili bomo namreč relikvije svetega Vincencija Pavelskega, svete Ludovike de Marillac in svetega Janeza Gabriela Perboyre, ki prihajajo iz vrst Lazaristov oziroma sester Usmiljenk. Slovesno jih bomo sprejeli v soboto 26.9.2020 ob 16-ih.

 

SVETNIKI IN RELIKVIJE

 

Občestvo svetnikov se izraža na poseben načini v priprošnji svetnikov. Sveti Dominik je nekoč rekel: »Po smrti vam bom v večjo korist in vam bo učinkoviteje pomagal, kakor sem vam mogel v življenju.« Svetniki sestavljajo nekakšno družino, s svojim lastnim družinskim ozračjem. Svetnik pride v nebesa s svojim poslanstvom, ki ga je imel na zemlji.

 

Povezanost s svetniki nas združuje s Kristusom. Iz njega kakor iz studenca in iz glave priteka vsa milost. Častiti svetnike pomeni poveličevati Boga zaradi njihove slave in milosti, ki se je uveljavila in razodela v svetosti in veličini svetnikov. Češčenje svetnikov nas seveda navaja tudi k posnemanju njihovih kreposti.  Če je zmogel ta ali oni, zakaj ne bi tudi jaz? (sv. Avguštin)

 

Posnemati določenega svetnika pomeni posnemati Kristusa, pomeni dojeti enega od vidikov Kristusove osebe, ki se v njima razodeva in ga obrniti nase. S češčenjem svetnikov se učimo kar najbolj varne poti, po kateri bomo mogli dospeti do popolnejšega zedinjenja s Kristusom.

 

Ljudje vse prepogosto skušajo svetnike in zlasti njihovo vlogo zavetnikov in priprošnjikov stilizirati na določene modele.  Svetnik, ki ima jasno zarisano poslanstvo, ve kaj mora storiti. V molitvi izroča Bogu vedno znova svojo nalogo in deluje v skladu z zahtevami prejete naloge.

 

Svetnik – zavetnik

 

Temelj za izbiranje zavetnikov najdemo že v Stari zavezi, kjer nadangel Mihael in Gabrijel nastopata kot posebna zavetnika določene dežele (Dan 10,13.20.21; 21,1; 8,16: 9,21).

 

V prvih stoletjih so si kristjani izbirali za zavetnike skoraj izključno le mučence v tistih krajih, kjer so umrli mučeniške smrti, ali kjer so častili njihove relikvije.

 

Pozneje so si izbirali za zavetnike tudi svete nemučence, ki so živeli v tistih krajih, tja prinesli krščansko oznanilo ali pa s svojo gorečnostjo prebudili poglobitev in prenovitev verskega življenja.

 

V začetku 4. stoletja so začeli dajati novokrščencem kako izrazito krščansko ali svetopisemsko ime. S tem so hoteli dati nekak program novokrščenčevemu življenju, ki naj bi bilo posnemanje zavetnikovega življenja v njegovi hoji za Kristusom. Krstno ime more izražati tudi to ali ono krščansko skrivnost ali krščansko krepost. V novejših časih so papeži sami razglasili nekatere zavetnike tudi za določene poklice in področja.

 

Svetnik je vsak tisti, ki je že v božji slavi. To je že poveličana Cerkev. Mučenci so tisti pričevalci, ki so svoje življenje dali za pričevanje ljubezni do Jezusa. Tako je postal poseben Kristusov prijatlej, ker je tudi on dal življenje za svoje prijatelje. Blaženi je tisti, ki se ga lahko javni časti v krajevni cerkvi in mu že lahko posvetimo cerkev.

 

Svetost je radikalno življenje evangelija. Svetost je ena sama, je pa več poti do nje, ker je vsak človek enkraten in neponovljiv.

 

Relikvije

 

Beseda relikvija prihaja iz latinskega glagola relinquere, kar pomeni pustiti za seboj, oz. za-pustiti. Ko nekdo umre, pusti za seboj veliko predmetov, ki jih je uporabljal. Predmeti, ki imajo neko materialno ali uporabno vrednost, pridejo prav tudi potomcem. So še drugi pokojnikovi predmeti, ki jih odstranimo. V prvi vrsti pokojnikova oblačila. Danes oblačila vržemo v smeti, včasih pa so jih raje zažigali. Veljalo je prepričanje, da je ogenj zanje bolj časten konec kot pa razpadanje med smetmi. Na koncu je še tretja vrsta predmetov. Ne uporabljamo jih in nismo jih odstranili, temveč jih hranimo kot spomin na pokojnega. Ni jih veliko in ni dobro, da bi jih bilo veliko, saj bi drugače to lahko pomenilo, da se od pokojnega nismo v zadostni meri poslovili. Posebno mesto v tej tretji vrsti imajo seveda tisti predmeti, ki nam jih je pokojnik podaril. Predmeti so lahko zelo prestižni, recimo, zlata ura. Lahko pa so tudi precej navadni: komplet šivank, pisalo, šal.

Pri teh predmetih ne gre za goli spomin, primerljiv turističnemu spominku, gre za svetinjo, ki povzema naša čustva do pokojnega in njegovo, nam namenjeno za-puščino. Pokojni je preko tega predmeta še navzoč. Njegov dotik je še na njem. Predmet postane medij (posrednik) med dvema osebama oziroma simbol (povezovalec) dveh svetov, ki se sicer fizično več ne moreta srečati.

Krščansko češčenje relikvij je osnovano na opisanem človekovem izkustvu negovanja spomina na pokojne s pomočjo stvari, ki so se jih pokojni dotikali. S pomembno nadgradnjo. Če se je predmetov dotikal sam Jezus Kristus, Marija ali kak svetnik, imajo posebno teološko vrednost. Po eni strani so dokaz zgodovinskosti teh oseb, po drugi, če gremo globlje, sporočajo, da je »Beseda meso postala«. Teološki temelj češčenja relikvij je namreč božična skrivnost – učlovečenje Božjega Sina. Z učlovečenjem je bil preobražen tudi materialni svet. Po učlovečenju nam tudi materija lahko govori o Bogu.

Drug vidik, enako globok kot prvi, je, da relikvija pomeni in ustvarja edinost Cerkve. Edinost zemeljskih Cerkva med seboj in edinost zemeljske Cerkve z nebeško. Svetniki in mučenci, katerih predmete ali telesne dele imamo kristjani v svojih sakralnih objektih, ustvarjajo sveto mrežo pripadnosti in navzočnosti.

Krščansko ljudstvo se skozi zgodovino seveda ni vedno in dosledno napajalo pri globoki teologiji. Tudi ko je šlo za relikvije, je bil v ospredju njihov uporabno-religiozni učinek. Imeti v svoji sredi predmete, povezane z Jezusovim življenjem in smrtjo, ali imeti truplo ali vsaj kos telesa nekega svetnika, je najprej pomenilo imeti vir blagodejne, po možnosti tudi zdravilne božje energije. Relikvija je skupnosti dajala občutek varnosti nadnaravnega izvora. Nemalokrat je imeti pomembno relikvijo postalo stvar političnega prestiža in vir dohodka od romarjev. S tem v zvezi ni čudno, da so si srednjeveška mesta včasih relikvije (tudi trupla svetnikov) kradla ali pa da je kdo za relikvijo razglasil nekaj, kar nikoli ni bilo v fizičnem stiku z Jezusom Kristusom ali svetniki.

Danes v Cerkvi pri tem vlada red. Relikvije imajo mesto, ki jim po teologiji pripada. Ostajajo pa razlike od naroda do naroda. Južnoevropski narodi, denimo, jih še vedno zelo častijo, srednje in severnoevropski pa manj ali nič. In če se mi čudimo Italijanom, kako »nori« da so na ostanke svetnikov in prednikov, se oni čudijo nam, kako »nori« da smo, ker na grobovih naših prednikov pokurimo na milijone sveč.

 

Češčenje relikviji

 

Relikvije svetnikov in njihovi posmrtni ostnaki so dragoceni spomini, ki jih skrbno ohranjamo. Nikakor niso obdani s skrivnimi močmi, ki bi bile sposobne delati čudeže! Relikvije nam omogočajo stik z junaškim pričevanjem življenja, popolnoma darovanega za evangelij. V nas vzbujajo in krepijo vero v Kristusa. Edino vera v Kristusa je sposobna prestavljati gore. Zato verniki po molitvi pri njihovih relikvijah prejemejo tolike milosti.

 

V zgodovini Cerkve niso bili vsi kristjani poklicani v mučeništvo, vsi pa so povabljeni biti pričevalci vere. Kristjani, ki so bolj kot vsi drugi uresničili ta poklic, so svetniki. Darovali so življenje za Božje kraljestvo, pred nami so zavzeto živeli krščansko vero in so s svojim zgledom zarisali pot, ki vodi v Očetovo hišo. Vredni so, da se jih spominjamo in jih častimo; pomagajo nam napraviti našo vero bolj trdno.

 

Relikvije svetnikov častimo tako, da jih obiščemo, se spoštljivo zadržujemo v njihovi bližini, premišljujemo življenje svetnika, ter njegov zgled skušamo aplicirati na svoje življenje. Na njih se obračamo z ustno ali premišljevalno molitvijo.

 

Sveti Vincencij Pavelski

 

Sv. Vincencij Pavelski je deloval v času konec 16. in začetek 17. stoletja. Z leti prizadevanja za pomoč ubogim je postal dobrodelnik, ki je med revne razdelil več denarja, kot ga je v njegovem času imela francoska državna banka. Sodeloval je s sv. Ludoviko Marillac. Skupaj sta tudi ustanovila Hčere krščanske ljubezni (Usmiljenke). Živel je preprosto in življenjsko duhovnost. Svoje učence in učenke je preko nje usmerjal v iskreno in konkretno ljubezen do bližnjih, najbolj do ubogih. Je tudi zavetnik vseh katoliških dobrodelnih organizacij.

 

Sveti Vincencij Pavelski se je rodil leta 1581 v kraju Pouy (izg. Puj), danes Saint-Vincent-dePaul, v jugozahodni Franciji. Tam se je najprej šolal in želel postati »uspešen« duhovnik, ki bi s svojim zaslužkom finančno podpiral domače. Kariero je nadaljeval v Parizu in bil na dobri poti do višjega cerkvenega dostojanstvenika. Načrti so se mu prekrižali, ko so ga obtožili kraje in ga tako očrnili.

V težki situaciji je stopil v stik z duhovnikom Berullom, ta pa ga je navdušil za pot svetosti. Na njegov predlog je Vincencij sprejel službo župnika v vasici Clichy, kjer je z navdušenjem zaživel svoje duhovništvo. Pot ga je nadalje vodila k družini Gondi. Tam je doživel uspeh in dosegel ugled. A čutil je, da ga takšno življenje ne osrečuje. Odpravil se je na župnijo Chatillon. Tam je 25. januarja 1617 imel govor, ki je v njegovem življenju pomenil prelomnico. S pridigo se je sprožila veriga dogodkov in odločitev, ki je kasneje pripeljala do ustanovitve Misijonske družbe. Vincencij je končno odkril svoje poslanstvo – delo z ubogimi. Ustanovil je bratovščino krščanske ljubezni, ki je po župnijah skrbela za uboge. Obenem je prijateljeval z Ludoviko Marillac. Nekaj let kasneje sta skupaj ustanovila Hčere krščanske ljubezni ali kot jim danes pravimo, Usmiljenke.

 

Življenje svinjskega pastirčka je vodila Božja roka. Postal je duhovnik, kraljičin svetovalec, obnovitelj Cerkve v Franciji, gotovo pa eden največjih  dobrotnikov in svetnikov vseh časov. Še bolj kot nenavadne, pretresljive in napete življenjske prigode nas nagovarja pot njegove duhovnosti. To je pot umiranja sebi, da je lahko seme, ki  ga je vanj položil Gospod, rodilo sad. Čudna so Gospodova pota, tudi ta, ki so izvolila, očiščevala in vodila svetega Vincencija Pavelskega, da je postal oče revežev, najdenčkov in sirot, bolnih in onemoglih, jetnikov, kaznjencev na galejah in sploh vseh ubogih svojega časa.

 

Imel je izreden čut za človeško dostojanstvo in je prepoznal svoje poslanstvo v tem, da ga obvaruje za vsako ceno. In da povrne ubogim svobodo – materialno in duhovno. Čeprav ni bil velik govornik, je znal pritegniti k delu in za svoje načrte pridobiti izredne energije ljudstva, ki bi sicer ostale zakopane. Prebujal je zavest, da je dostojanstvo vsakega človeka skrb vseh in ga moramo ščititi v sodelovanju. Duhovniki in laiki, Cerkev in država, bogati in revni so postajali Božja vojska za služenje bližnjemu. Pravijo, da je Vincencij s svojim delom med revne razdelil več milijonov, kot jih je imela Francija v državni banki. V času tridesetletne vojne je reševal cele pokrajine, da ubogo ljudstvo ni umrlo od lakote. In ko je storil že toliko, je vztrepetal ob misli, da je vendarle po svetu še toliko trpečih. Njegova pomoč je dosegla sužnje v Severni Afriki, kužne bolnike na Poljskem, preganjane katoličane na Irskem in pogane na Madagaskarju.

 

Vincencij se ni ustrašil trpljenja. Videl je uboge in ni šel mimo njih. Ustavil se je in se srečal z njimi v njihovi bolečini in trpljenju. Če ne bi najprej sprejel svoje ranjenosti in bolečine, sočutja ne bi premogel. Njegova pot do ubogih je pot evangelija, pot bližine. Njegovo delo je darovanje, ki ne zahteva nikakršnega plačila. Ne denarja ne nagrade ali priznanja. Vincencij se brani celo skušnjave notranjega zadovoljstva, da je nekomu pomagal. Daruje se bližnjemu, ker se Jezus vsak dan na oltarju daruje za vsakega izmed nas. Po zgledu Jezusa Kristusa, ki ni prišel na svet, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel drugim, je posvetil svoje življenje služenju ubogim. V njih vidi obraz Križanega in jih ne obsoja, ampak jim želi biti blizu.

 

Leta 1729 je bil Vincencij razglašen za blaženega, 8 let kasneje (leta 1737) pa za svetnika. Papež Leon XIII je sv. Vincencija razglasil za zavetnika vseh društev krščanske dobrodelnosti. Goduje 29. september.

 

Gospod Jezus Kristus, ki si v srcu svetega Vincencija

vžgal čudovit ogenj krščanske ljubezni,

da bi pomagal vsakovrstnim človeškim nadlogam:

daj da bomo na njegovo priprošnjo,

vsi, ki se veselimo njegovega varstva,

vsak dan rasli v ljubezni do bližnjega in do sebe.

Ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen

 

Sveti Ludovika de Marillac

 

Hčere krščanske ljubezni, usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega, med ljudmi znane kot usmiljenke, ki smo jih predstavili v prejšnji številki Ognjišča, letos obhajajo 350-letnico smrti ustanoviteljev - sv. Vincencija Pavelskega in sv. Ludovike de Marillac. Papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici Bog je ljubezen navaja njeno ime med svetniki, ki so "slavni vzori družbene karitativne dejavnosti za vse ljudi dobre volje".

 

Rodila se je 12. avgusta 1591; njen oče je bil Ludovik de Marillac, plemiški velikaš in svetovalec v francoskem parlamentu, ime njene matere ni znano. Najprej je živela pri očetu v mestu Ferrières, zatem je bila do dvanajstega leta v plemiškem zavodu, ki so ga vodile redovnice dominikanke. Tedaj pa jo je oče izročil v varstvo neki "revni ženi" v Parizu (morda je bila to njena resnična mati?), kjer se je privadila kuhanju in drugim ročnim spretnostim, ki so ji kasneje v življenju prišle zelo prav. Imela je tudi stike s preprostimi dekleti in se seznanila z življenjskimi težavami. Oče ji je pred smrtjo hotel zagotoviti varno prihodnost. Pripravil ji je ženina: to je bil Anton de Gras, oproda in tajnik kraljice Marije Medici. Ludovika se je uklonila očetovi želji in se leta 1613 z njim poročila. Ostala je dvanajst let v zakonu, ki je bil sprva kar srečen. Rodila je sina Mihaela Antona, ki ga je skrbno vzgajala, vendar se otrok pozneje ni ravnal po njenih željah. Mož je hudo zbolel, da se je Ludovike spričo družinskih težav lotevalo malodušje. Reševala se je z dobrimi deli, potrpežljivo je stregla možu in še drugim izkazovala dela usmiljenja. Ko je zašla v mučne verske dvome, ji je Bog poslal na pot sv. Frančiška Saleškega, ki je leta 1618 prišel v Pariz. Po pogovorih z njim se je pomirila.

 

Za njeno nadaljnje življenje je bilo odločilno srečanje z Vincencijem Pavelskim leta 1624, katerega je nekaj let zatem prosila za stalno duhovno vodstvo. Po smrti moža (1625) jo je Vincencij, ki je poznal njene velike sposobnosti, pošiljal v podeželske kraje kjer so po župnijah delovale Vincencijeve mlade bratovščine krščanske ljubezni. Članice teh bratovščin so se imenovale "služabnice ubogih". Kamor koli je prišla Ludovika, povsod so te bratovščine oživele. Ludovika je kmalu uvidela, da poročene žene ne zmorejo vseh obiskov pri bolnikih in revežih, ker imajo dolžnosti do svojih družin. Skupaj z Vincencijem je k delu pritegnila preprosta kmečka dekleta. Kot prva se je sama ponudila Marjeta Naseau, za njo so prišle še druge. Prve štiri je sprejela v svoje stanovanje, jih uvedla v duhovno življenje in jih temeljito preskusila. 29. novembra 1633 so se skupaj odločile, da bodo pod stalnim vodstvom iz ljubezni do Boga svoje življenje posvetile službi bolnikov in revežev. To je bil pravi začetek družbe usmiljenih sester.

 

Število kandidatinj je naglo raslo. Dekleta so nosila obleko preprostih kmečkih deklet, vse enake, prirejene toliko, da je bilo lahko že na zunaj prepoznati služabnice ubogih. Vincencij je mislil na pravi novi red, vendar brez klavzure. "Njihov samostan bodo hiše bolnikov, njihove celice bodo najete sobe, njihova kapela bo župnijska cerkev, njihov križni hodnik mestne ulice," je dejal. Ludovika je ob začetku nove družbe napisala nekak pravilnik, ga kasneje dopolnila, nekaj je temu dodal Vincencij. Leta 1647 je Ludovika določila, da mora biti vodstvo nove družbe v rokah predstojnika misijonske družbe Vincencija Pavelskega. Zanjo je neutrudno delala vse do svoje smrti 15. marca 1660. Za blaženo je bila razglašena leta 1920, svetniško čast ji je Cerkev priznala leta 1934. Vstajenja čaka v kapeli materne hiše reda v Parizu. Goduje 15. marca.

 

Sv. Janez Gabriel Perboyre

 

Rodil se je leta 1802 v južni Franciji. V kmečki družini je vladal krščanski duh. Odločilno je na mladega Janeza vplival stric Jakob, lazarist. Ta je poskrbel, da je končal šolanje. Po maturi se je Janez odločil, da bo šel za misijonarja na Kitajskem, zato je tudi on vstopil k lazaristom. Ker je bil po končanem bogoslovnem študiju z dvaindvajsetimi leti še premlad za posvečenje, so ga poslali za učitelja v neki lazaristovski zavod. Podobno kakor pozneje Friderik Ozanam je zbiral učence v skupine, ki jih je na svojih rednih potih k ubožcem, bolnikom in jetnikom skušal dejavno uvajati v duha sv. Vincencija Pavelskega, ustanovitelja redovnega reda lazaristov.

Po mašniškem posvečenju je Janez Gabrijel postal profesor dogmatike v bogoslovju Saint Flour. Predstojniki so mu tako zaupali, da so ga že naslednje leto imenovali za rektorja malega semenišča. S skupino mladih, idealnih lazaristov in svetnih duhovnikov je osnoval ekipo, ki ni bila samo kos tedanjim revolucionarnim valovom, marveč je mladino potegnila za sabo. Še vedno pa se je navduševal za misijon na Kitajskem.

Prvi je tja odpotoval njegov brat Ludovik, a je leta 1829 v Indoneziji umrl. Čez pet let je odšel na pot Janez Gabrijel. Dalj časa se je ustavil v portugalski koloniji Macao, kjer se je pridno učil kitajščine. Decembra leta 1835 se je končno po morju odpravil na Kitajsko, kjer so mu določili misijon v notranji pokrajini Hupe. Vožnja na kitajski džunki (jadrnici) je bila zelo naporna, saj se je kot tujec moral zaradi strogih kitajskih zakonov podnevi skrivati. Na cilj je prišel šele čez štiri mesece, hudo bolan. Potovanje in čas med boleznijo je izkoristil za učenje kitajskega jezika. Ko je ozdravel, so ga poslali v sosednjo pokrajino Honan, da bi oskrboval okoli 1500 tamkajšnjih kristjanov.

V januarju 1838 je bil Perboyre imenovan za misijonarja s sedežem v Čajuenkovu v pokrajini Hupe; na tem področju je bilo okoli dva tisoč kristjanov. Sedež misijona je bil daleč v hribih in je bil zaradi tega razmeroma varnejši. Perboyre je znal najti posrečene pastoralne pobude in k delu pritegniti tudi laike. Ti so kristjanom ob nedeljah in prazničnih popoldnevih razlagali od misijonarja nakazano snov v obliki pogovora.

Kitajski oblastniki so ga 15. septembra 1839 zaprli ter ga na razne načine mučili, čeprav je bil slaboten in bolan. Ni hotel poteptati križa, kar bi bilo znamenje, da je odpadel od krščanske vere, zato je bil obsojen na smrt. Cesarjeva potrditev obsodbe je prišla natančno čez eno leto. Še isti dan je bil usmrčen. Goduje 11. septembra.

 

Sveti Janez Gabriel Perboyre je pretrpel mučeniško smrt v Wuhanu, ki je postal na svetu znan kot epicenter novega virusa imenovanega COVID-19. Ravno zato, ga Cerkev posebej priporoča kot priprošnjika zoper to virusno bolezen.

 

Gospod Jezus Kristus,

v zgledu mučenca svetega Janeza Gabrijela Perboyra,

vidimo zgled potrpežljivega prenašanja vsakdanjega križa,

v Tvojo slavo in čas, ter za naše zveličanje.

Na njegovo priprošnjo te prosimo,

da nas in naše bližnje obvaruješ pred boleznijo COVIDA,

vsem, ki pa so zboleli podeli zdravja.

Da te bomo rešeni vseh skrbi z največjim

veseljem slavili in po tvojem evangeliju živeli.

Ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

 

 

 

Sveti Janez Gabriel Perboyre,

s svojo mučeniško smrtjo si proslavil

našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Naj nam tvoje mučeništvo v Božjo čast in slavo:

izprosi milost, da se ne bomo okužili z boleznijo COVID-a,

izprosi milost, da bomo potrpežljivo prenašali omejitve,

ter naj okuženim podeli milost zdravja.

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.