Epidemija je razkrila veliko pomanjkljivosti tako v družbi, kakor v veri. Največja težava današnje vere je tradicionalnost. Pozabljamo, da je Jezus napravil revolucijo ter zavrnil starozavezno farizejsko prakso in postavil novo izvoljeno ljudstvo, ki ne temelji na tradicionalnosti, temveč na spreobrnitvi. To pa ni enkraten dogodek, temveč se moramo vsak dan, vsak trenutek odločati 'za' ali 'proti'.

Tradicionalnost je, ko so ljudje žalostni od skrbi za velikonočni žegen, ne pa kdaj in kako lahko opravijo spoved. Tradicionaliste zanima, kdaj bo spet maša, ne pa kdaj in kako lahko pridejo k obhajilu. Tradicionalista bolj skrbi zunanja drža, kakor pa notranja naravnanost. Dragi moji, z usti napravite več grehov, kakor pa z rokami! Ni človeka in človeškega uda, ki bi bil vreden sprejeti Najsvetejši zakrament. Vse je milost in Božji dar. Lahko smo le hvaležni, ker nam sploh nekdo želi nekaj dati, ker preprosto največkrat nismo vredni niti pekla!

Ugotavljam, da je naša vera čedalje bolj farizejska, zunanja. Na zunaj smo »čisti kot angeli, od znotraj pa oholi kot hudiči« (Bernanos). Oholost in napuh pa je tisto, kar nas mora skrbeti. In zopet je tukaj postni čas. Čas neverjetnih milost in priložnosti, da poživite, poglobite svojo vero, da se spreobrnete. Kajti tisti, ki pred veliko nočjo ne opravi svete spovedi in ne prejme svetega obhajila, ne bo prišel v nebeško kraljestvo. In če cilj vašega »krščanskega« zemeljskega življenja ni nebeško kraljestvo, v koga in v kaj sploh verujete?