Jezus pravi: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Mt 7,7). Običajna razlaga tega Jezusovega naročila je, da moramo nenehno, neutrudno prositi, iskati in trkati. Vendar je lahko v adventnem času vloga malce zamenjana. Ni namreč samo človek tisti, ki prosi, išče in trka. V adventnem času to počne Bog. Kajti adventni čas predstavlja tisto pot, ki jo Marija in Jožef naredita, ko gresta proti Betlehemu, ko iščeta in prosita nekoga, ki bi jo sprejel, kajti Marija je na koncu svoje nosečnosti in bi kmalu morala roditi Odrešenika. A zanju v mestu ni prostora (prim. Lk 2,7).

V adventnem času Bog trka na duri naših src in življenj, išče in prosi, prosi, da bi ga sprejeli. Bog prekipeva od ljubezni, ne more več zdržati. Želi ljubiti in želi biti ljubljen. Ne zadovolji se več zgolj s plahimi pogledi preko barja in luž. Svojo ljubezen želi izpovedati, želi jo deliti, želi biti koristen. Zato hodi okoli in trka, in prosi in išče nekoga, ki bi ga sprejel. A zanj v mestu ni prostora (prim. Lk 2,7).

Ni prostora za ljubega Boga. Ni prostora za ljubezen. Ni prostora za Odrešenje. Ni prostora za življenje. Tu je na mestu, tista prilika o tistem človeku, ki se je veselil produktov svojega dela: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo? Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.« (Lk 12,13-21). Človeku je lahko v petih minutah odvzeto vse. A tisto, kar mu nihče ne more odvzeti je vera, je Bog, je ljubezen. Če imaš to troje imaš vse. A če v tvojem srcu, v tvojem življenju, v tvojem mestu ni prostora (prim. Lk 2,7)?

Poizkusimo se v adventih premišljevanjih postaviti v vlogo Boga, v vlogo Marije in Jožefa, ki iščejo in trkajo, prosijo za prostor v našem srcu, v našem življenju. Adventni čas so milostni trenutki, namenjeni temu, da v svojem srcu, v svojem življenju pripravimo prostor za Boga. Večina od nas že ima prostor za Boga v svojem srcu. A preko tekočega leta svoje srce napolnimo tudi z drugimi rečmi in tako v našem srcu, našem življenju lahko postane gneča. V gneči pa ni prijetno bivati.

Kako torej napraviti prostor v svojem življenju in kako sprejeti Boga?

1. Jezus se učloveči, to je, med nas pride najprej kot človek. Marije in Jožefa niso sprejeli, ker niso vedeli, kdo sta. Če bi vedeli, da Marija pod svojim srcem nosi Božjega Sina in bodočega Odrešenika sveta, bi se zanj najbrž grebli. Tako Bog trka na naša srca preko raznih ljudi, najraje preko tistih, v katerih zagotovo ne prepoznamo Božjega obličja. To so vsi tisti ljudje, ki niso po naših standardih, ki ne izpolnjujejo naših pričakovanj, pa kljub temu hočejo biti z nami. Marija in Jožef sta bila revna popotnika, ter nista obetala bogatega plačila, poleg tega je bila Marija noseča – za marsikaterega takratnega gostinca dodatno breme.
2. Marija »so se dopolnili dnevi, ko naj bi rodila« (Lk 2,6), se pravi je bila v visoki nosečnosti, potrebovala je pomoči, usmiljenja, človeške dobrote. Vendar dobrota ni samo to, da mi naredimo dobro delo. Dobrota je to, da dobro delo omogočimo, da dobro delo dopustimo. S tem, ko je Marija trkala na betlehemska vrata, je želela tudi drugim omogočiti dobro delo. Težko je prositi za pomoč, še posebej tujce. Še težje je ponuditi pomoč, najtežje sprejeti. Toda to prinaša ogromne milosti v naše življenje, ki pa so jo betlehemčani zamudili, ker v njihovem mestu za dobroto ni bilo prostora.
3. Končno je rodila sina Jezusa, »ga povila in položila v jasli« (Lk 2,7) Umazan hlev je sprejel Marijo in Jožefa. V umazanem hlevu je Jezušček našel svoje prvo bivališče. Ponudimo Bogu svoje življenje, ni pomembno, kakšno je. To pa napravimo tako, da se trudimo z obiskovanjem svetih maš, tudi tedenskih, saj je adventni čas, milostni čas, tudi med tednom. Ko duhovnik na začetku darovanja prime pateno s hostijo in kelih z vinom in vodo molimo:

   »Hvaljen Bog, Gospod vesolja. Po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh, tebi ga prinašamo: sad zemlje in človeških rok, naj nam postane kruh življenja – Bogu čast in hvala vekomaj. / Hvaljen Bog, Gospod vesolja. Po tvoji dobroti smo prejeli to vino, tebi ga prinašamo: sad trte in dela človeških rok, naj nam postane duhovna pijača – Bogu čast in hvala vekomaj.«

    

   Podobno pravi cerkvena pesem:

   Darujemo, Gospod, vse svoje ti radosti, ker sam največja naša si radost. Darujemo, Gospod, vse svoje ti bridkosti, saj sam trpel največjo si bridkost, saj sam trpel največjo si bridkost!

   Darujemo, Gospod, ti drage sestre, brate, vse njih molitve, delo in skrbi. Da verovali vsi, zaupali bi vate, ljubili s čistim srcem te vse dni, ljubili s čistim srcem te vse dni.

S temi bogoslužnimi gestami, ter s temi bogoslužnimi besedami, mi Bogu darujemo svoje delo, svoje življenje. Kruh na tisti pateni predstavlja vse kar se v človeškem življenju da prijeti, vino pomešano z vodo, pa predstavlja vse kar človek v življenju občuti: trpljenje in bolečino, veselje in hvaležnost. To dejanje ni samo dejanje duhovnika temveč je to dejanje vseh vernikov zbranih pri sveti maši. Duhovnik v imenu vseh dvigne kelih in pateno, ter se v imenu vseh Bogu zahvali. V imenu vseh daruje, in vsak s tem ponudi Jezusu hlevček svojega življenja in srca.