Na dekanijskih, duhovniških, škofijskih sestankih, konferencah, se čedalje večkrat pojavi tematika ukinjanja oz. združevanja župnij. Misel na ukinitev župnije je mukotrpna misel in ne gre zlahka na papir. Toda to je trenutno realna možnost za vsako župnijo v Sloveniji.

 

Nobena župnija se ne ukine sama od sebe, temveč je vse odvisno od dveh dejavnikov

 

1. Koliko ljudi je sposobnih ob nedeljah izpovedati vero – da je Jezus Kristus vstal od mrtvih.
2. od tega je odvisno koliko bo duhovnikov, kakor je zapisal sv. Avguštin: »Kakršne so ovce, takšni so pastirji,« oz, kakršna je uradna definicija po Katekizmu Katoliške Cerkve: »duhovnik je vzet iz ljudi, postavljen za ljudi, za vse kar se tiče Boga.« In če ni ljudi, tudi duhovnikov ni.

 

Bog je živa oseba in kot vsaka živa oseba, zahteva določeno pozornost. Če se je potrudil, da nam je izkazal ljubezen do konca, s tem da je daroval svojega Sina na lesu križa, potemtakem je najmanj vljudno, da ta dar sprejmemo, ga negujemo, spoštujemo ter smo zanj hvaležni.

 

Bog je svoje podeljevanje svojih darov poveril najprej apostolom, oni škofom, škofje duhovnikom. Nasledstvena linija slehernega škofa in duhovnika, neprekinjeno sega do apostolov, do Jezusa. Ki je tisti, ki pokliče duhovnika v svojo službo, če ga seveda kdo potrebuje. Kristjani pač verujemo, da je Jezus Kristus vstal od mrtvih, in to slavimo vsako nedeljo, ki je mala velika noč. Verujemo ali hočemo verovati, da je Bog z Jezusovo obuditvijo od mrtvih dokazal, da ljubezen premaga vse. In mi svojo ljubezen dokazujemo ali pa izražamo željo, da bi ljubili, z obiskom nedeljske maše.

 

Udeležba pri nedeljski maši ni zgolj suhoparna dolžnost, temveč je izpoved vere, saj se pri maši srečujemo z  Jezusom, ki nas nagovarja po Božji besedi in sveti evharistiji. Z nedeljsko mašo vera raste, brez nedeljske maše vera usahne in ga nadomesti utesnjeno vraževerje.

 

Duhovniki pa smo kot vsi ljudje: se staramo, zbolevamo, imamo krize, probleme, kakor vsi. Povprečna starost slovenskega duhovnika je 65 let. V teh letih običajno ljudje opuščajo profesijo in se ukvarjajo z bolj lahkotnimi opravili. Prožnost človeškega telesa in uma se namreč pri 65 zmanjša. In tudi duhovniki se lahko utrudimo. Kot Mojzes: »Tedaj je prišel Amálek in se je bojeval z Izraelom v Refidímu. Ko je Mojzes držal roke kvišku, je zmagoval Izrael, ko pa jih je povesil, je zmagoval Amálek. In Mojzesove roke so se utrudile; zato sta vzela kamen in mu ga podložila, da je sédel nanj. Aron in Hur pa sta mu podpirala roke, eden na eni, drugi na drugi strani« (2 Mz 17,8.11-12) Duhovnikove vere pa nič ne utrdi bolj kot to, da vidi v nedeljo ljudi, ki ne hodijo tja, zaradi kuhanega vina, listkov, ali mašnih namenov, temveč ker verujejo, ali pa hočejo verovati. Res je, da gre po duhovniku vera gor ali dol. Toda ali bo duhovnik vero tlačil ali pa spodbujal, pa je odvisno tudi od vernikov. Ker duhovnik ni samemu sebi namen: Kakršne ovce, takšni pastirji, pravi sv. Avguštin.

 

Ko pa ljudje ne potrebujejo Boga v nedeljo, ko storijo greh, ko umirajo, ko so bolni, ko so v stiski, se pač umakne: »Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.« (Lk 4,28-30).

 

Danes noben škof noče ukiniti župnije, župnije se danes ukinejo kar same, ker je vera ljudi premajhna, prešibka, da bi jih zmogla v nedeljo pripeljati k maši, k spovedi, k poslednjim zakramentom. In če je vera ljudi prešibka tudi duhovnikov ni. Vera pa postane prešibka, ker je premalo izpostavljena Božji milosti, ki seva iz tabernaklja.

Tradicija je velikokrat sama sebi namen. Koliko hudih besed je, če ni pogreba, verouka, birme, blagoslova pirhov, ali pa če to ne poteka tako kot smo navajeni, če ni vse točno takrat, ko si mi to zaželimo. Tradicija ni izpoved vere, temveč velikokrat cenena tolažba: nekaj smo pa le naredili.

 

Kaj pomeni, da ni več župnika in župnije?

 

Če ni več duhovnika, ni več Najsvetejšega zakramenta v tabernaklju, Božja milost in blagoslov se umakneta in kraj začne počasi umirati. Nedeljska maša je kljub vsemu kraj druženja, kjer lahko človek po maši v miru poklepeta, se druži, pa tudi spoznava. Nekateri skušajo rešiti problem s raznimi pogostitvami po maši. Nekaj časa gre, potem pa se ljudje naveličajo. In spet je potrebno nekaj več, da vzburi človekove čute. In kaj je lahko za vernika, več od Jezusa? Milost nedeljske maše je ogromna, začnemo se jo zavedati šele takrat ko je več ni.

 

Druga posledica je, da če se morajo zdaj ljudje malce prilagoditi, počakati, potrpeti, še bolj hudo je potem, ko bosta npr. en ali dva župnika za celo ribniško dolino. Tudi iz drugih področji vas ne bodo več tako z veseljem sprejemali, ker bodo imeli svojim lastnim teritorijem preveč dela.

 

Konec koncev mora nekdo pritisniti gumb za zvonjenje, še prej pa mora nekdo plačati položnico za elektriko. Še prej pa mora nekdo dati v puščico. Velikokrat mi kdo reče: saj bo plačala župnija. Saj bo obnovila župnija. Kdo pa omogoča župniji, da je župnija? V Evropi je že stalnica, da se zemlja odproda, cerkve pa poruši. Si predstavljate veduto svojega kraja brez cerkve? To je realnost, ki grozi Sloveniji, kakor je že stalnica v Evropi.

 

Kaj lahko vi storite, da župnija obstane in ostane?

 

Včasih me kdo vpraša: ali verniki nimajo nobene besede pri vodenju in upravljanju župnije? Imate. Vaša vloga je najpomembnejša in nezamenljiva. Kajti za Vas je sporočilo Odrešenja in evangelija. Vi ste naslovniki Božje ljubezni in milosti. Za Vas je Jezus Kristus umrl ne lesu križa, da imate vi zakrament spovedi, sprave in odpuščanja. Za Vas je vstal od mrtvih na nedelji in za Vas je nedeljska sveta maša. Vsak duhovnik izrazi svojo vero takrat, ko je posvečen. In jo dokazuje vsako nedeljo, vsakič ko je v spovednici, vsakič ko nekomu podeli poslednje zakramente.

 

Vse, kar morate Vi storiti, da dokažete Bogu, da ga potrebujete.

 

Katoličani to storimo tako da pridemo v nedeljo k maši in pri maši pobožno sodelujemo. Ko se srečamo z Jezusom, ki je od mrtvih vstal, se krepi naša vera. Razlogov zakaj ljudje ne hodijo k maši je veliko: nekaterim ne odgovarja mrzla cerkev pozimi, vroča poleti, nekomu ne odgovarjajo ljudje, s katerimi so primorani v cerkvi sedeti, spet nekomu ne odgovarja župnik. Vsak razlog je povezan z osebno vero: v koga ali kaj dejansko verujemo in od koga dejansko pričakujemo milost. Kdor veruje zaradi ali v človeka, potem pripravi svoja srca na jezo in razočaranje, če pa verujete v Boga bo vaše srce polno milosti in blagoslova.

 

Redno prejemajte zakrament svete spovedi. Redno obiskujte Jezusa v tabernaklju. Župnijska cerkev je odprta skorajda vsak dan od jutra do večera. Dovolj obisk, križ, poklek kratka molitev. Trudite se živeti kot kristjani in kot kristjani tudi umirajte s poslednjimi zakramenti: dokažite Bogu, da želite po smrti biti pri Njemu in večno živeti.

 

Če res ne morete priti v nedeljo k maši, še vedno obstaja prvi petek, in s tem povezano obiskovanje bolnih in ostarelih na domu. In ko začutite, da se približuje smrtna ura, poskrbite za poslednje zakramente.

 

Kdaj se župnija ukine?  To je vse odvisno od Vas ljudi. Vi ste tisti, ki lahko s svojo vero vplivate na voljo Boga. Vi morate Jezusu dokazati, da potrebujete Njega osebno. Ne zgolj Njegovih storitev. Zato pa je prav gotovo potrebna osebna vera. Srečanje z Jezusom pri nedeljski maši, utrdi, okrepi osebno vero. Izguba nedeljske maše, pa vodi v izgubo vere.

 

 

Če je zadostno število vernikov v nedeljo pri maši, če je posledično dovolj finančnih sredstev, za razne programe in dodatne dejavnosti – če se lahko župnija sama vzdržuje in vzdržuje duhovnika, potem tudi škof ne bo imel dileme, kje je dobro imeti duhovnika, kje pa je duhovnik izguba življenja. Če ni ljudi, tudi duhovnikov ni.