Slovenija je po samomorih na vrhu evropske, če ne celo svetovne lestvice. Večina jih napravi samomor od 10. do 45 leta, skratka mladina. Večina jih je kristjanov, katoličanov. Da ne omenjamo zasvojencev z različnimi drogami. Pa modernih virtualnih zasvojenosti. Tudi na področju odvisnosti od drog smo katoličani na vrhu. Kje je katoliška vzgoja brcnila mimo, da mladi nimajo več upanja? Mi odrasli smo jih upanje ukradli.

Bog nam je najbolj blizu, takrat ko mislimo da je najbolj daleč. Jezus je na križu mislil, da ga je Bog Oče zapustil, pa je bil On Bog Sin. Ko si v dvomu moraš izbrati tisto pot, ki je najtežja, pravijo izkušeni svetniki in svetnice. Otroci, mladina tega ne morejo razumeti, kakor ne morejo razumeti, da morajo jesti solato, špinačo in kislo zelje, si umivati zobe itd. Odrasli pa bi to morali razumeti. Pa tudi če ne razumemo, nekaj napravimo, ker to pač za preživetje moramo narediti.

Mi odrasli se včasih obnašamo tako, kakor da so otroci in mladina zabiti in neumni. Otroci preizkušajo meje. Že eno leto star otrok nekatere starše tako vrti okoli prsta, da je joj. S trmarjenjem in kričanjem lahko doseže vse, celo preglasi orgle in prekine Sveto mašo. In noben otrok, ne bo šel nekam, kjer sliši ali vidi, da je za starše odveč. Mi odrasli otrokom ukrademo milostne trenutke, vsakokrat ko jih damo vedeti, z govorom ali dejanji, da je Cerkev nekaj slabega, brezupnega, zgolj neprijetna tradicija ali dolžnost. Nezaslišano je, kako se nekateri odrasli katoličani norčujejo iz Svete Rešnje Krvi in Telesa. Ko duhovnik vlije nekaj kapljic vode v vino to primerjajo s »špricarjem« - kdo bo to resno jemal!!! Vino predstavlja osnovo za Jezusovo božanstvo, kapljica vode pa njegovo človeškost, saj je Jezus Bog in človek.

Vsake toliko časa, se najde kakšna pobožna duša, ki vzdihuje, da se v naši župnij za mlade nič ne naredi, pa da je premalo dogodkov in podobnega. To so naravnost bogokletne besede!!! Zakaj? Ker se vsak dan daruje SVETA MAŠA. Mar to ni dogodek, ki je nad vse dogodke? Če to ni dogodek, zaradi katerega bi se splačalo vse spustiti iz rok, potem noben dogodek ali srečanje ni. In če nam Sveta maša nič ne pomeni, če je nekaj dolgočasnega in zoprnega, za to ni kriva Sveta maša, ni kriv duhovnik, ni kriva Cerkev: krivi smo mi sami, ker se na Sveto maše ne pripravljamo, se ne vzgajamo in tudi ne vzgajamo.

Otroke se vzgaja za Sveto mašo, na te milostne dogodke srečanja z Bogom, od porodnišnice dalje. Če se otrok prvič s Sveto mašo sreča pri prvem obhajilu, je to slabo. Če pa mora otrok eno leto pred birmo hoditi k Sveti maši, samo zato, da se pokaže, pa je to nekaj najbolj groznega. In resnično je čudež, da tak otrok pri tem ne zasovraži svojih staršev, Cerkve in Boga.

Nedeljska sveta maša je znamenje in dejanje upanja. Zberemo se, zato, da se okrepimo v upanju. Šest dni se ubijamo, a sedmi dan skupaj s Kristusom vstanemo v novo življenje. Pri nedeljski sveti maši se tudi učimo in vzgajamo živeti, sodelovati skupaj v skupnosti. Če tisti starši, ki so svoje otroke od porodnišnice dalje vodili k Sveti maši, vijejo roke od groze, ko se v zmedenih časih pubertete otroci oddaljujejo od Božje milosti, kako pomilovanja vredni so tisti, katerih otroci se prvikrat srečajo s Sveto mašo pri prvem svetem obhajilu. Toda ti otroci, ki so do plenic dalje v navzočnosti Boga v Najsvetejšem zakramentu imajo vsaj možnost, bodo vsaj vedeli, kam se lahko nekoč vrnejo, po pomoč, po tolažbo, po pripadnost.  Bodo vsaj vedeli, kam se lahko spreobrnejo. Kako se bodo tisti, ki nikdar nikjer niso bili?

Starši so tisti, ki svoje otroke vzgajajo. Verouk samo poizkuša naučiti nekaj verskih resnic, osvetliti nekaj verskih skrivnosti. A če otrok svojih staršev, starih staršev, botrov, sorodnikov, ne bo videl spoštovati zakramentov, Svete maše, če jih ne bo nikdar videl moliti, se spovedati v spovednici, če jih ne bodo nikdar vzeli s seboj k različnim pobožnostim, k češčenju Najsvetejšega zakramenta, potem se ne smejo čuditi, da mladi nimajo upanja, da je mladim vse brez veze, da so še bolj zagrenjeni od svojih staršev.

Ljubiti svojega bližnjega ne pomeni samo to, da ga obsipavaš s prijaznostjo, da mu nudiš vse možne materialne in duhovne dobrine. Bog me obvaruj »prijatelja«, ki mi samo maha s kadilnico, ter me ne vabi tja, kjer je dobrota,  ter me ne opozori na nevarnosti. Ljubiti svojega bližnjega, pomeni tudi, da te skrbi zanj. Da ga opozarjaš na nevarnosti, da mu najhujše tudi preprečiš. Starš, ki ima rad svojega otroka mu ne bo pustil vtakniti prst v vtičnico, toda tudi ga ne bo prikrajšal za Božjo milost. Če ne moremo hoditi ob nedeljah k Sveti maši, k spovedi, k češčenju Najsvetejšega zakramenta, zaradi sebe, zaradi svojih zamer in užaljenosti, potem bomo to storili zaradi svojih otrok. Da bi oni morda bili boljši verniki od nas, imeli lepše in srečnejše življenje, več koristi od Boga, kakor mi.

Kaj pa storiti, ko se »odrasli« otrok oddalji od Boga in Cerkve? Če ga niste skušali navaditi na Božjo prisotnost, ko je bil še kobacajček, ga tudi kot odraslega ni potrebno siliti. Vedno pa ga morate vabiti, prositi, tudi na kolenih če je potrebno in predvsem veliko darovati, žrtvovati in moliti. Sveta Monika je zamudila milostni trenutek, ko je bil njen Avguštinček kobacajček. Toda kasneje je napravila veliko dobrih del, veliko je molila, žrtvovala in dosegla: njen Avguštinček je postal Avguštin: kristjan, katoličan, duhovnik, škof, svetnik in cerkveni učitelj. Ni ga silila, ni mu grozila, temveč samo milo prosila, vabila in se zanj žrtvovala.

P.S. Predvsem pa prosite in molite Boga, za nove duhovne poklice in stanovitnost že poklicanih, da se bodo otroci nekoč sploh imeli kam vrniti.