Adventni čas je tisti čas, ki ga v krščanski tradiciji razumemo kot pripravno na Božič. In je zaznamovan s podarjanjem, ker na koncu, na Božič Bog Oče, podari svetu svojega Sina Jezusa Kristusa v Odrešenje človeštva. Toda eno je, da se nekdo rodi, da se nekaj prikaže, da nam nekdo nekaj podari. Nekaj povsem drugega pa je, da to ali tega sprejmemo. 

S sprejemanjem imamo vsi probleme. Zakaj vsi namreč nenehno dajemo in darujemo. Že naša prisotnost na tem svetu je dar. Vendar se tega včasih ne zavedamo. Sveti Frančišek Asiški in brat Leon sta se nekega dne cel dan »samo« sprehajala po Assisiju. Na koncu dneva brat Leon žalostno zavzdihne: cel dan nisva nič naredila, nobenemu pomagala, dan je čisto zapravljen. Sveti Frančišek se mu nasmehne, tako kot se je znal nasmehniti samo on, ter dejal: »Kako to, da nisva nič počela, bila sva tukaj.«

Že samo naše bivanje tukaj na zemlji je dar, ki ga dajemo že z samim bivanjem. Samo s tem, ko se z nekom srečamo na cesti, mu darujemo svojo prisotnost. Toda velikokrat nastane težava, da to bivanje, ki se nam podarja, težko sprejmemo.

Vplivi na sprejemanje

Na sprejemanje lahko vpliva mnogo stvari. Ena od teh so predsodki. Že ko nekoga vidimo, ga lahko obsodimo: glede na njegove ali njene geste, način oblačenja, govorjenja, ravnanja. Res je, kar pravi star latinski pregovor: »De gustibus non est disputandum«, kar v prevodu pomeni: »o okusih se ne pogovarjamo«. Toda ne glede na naš osebni okus, lahko v moči vere sprejmemo prav vse, ker drugače vera ne bi bila vera. Vera ne zahteva, da se z drugačnostjo strinjamo, lahko pa v moči vere drugačnost spoštujemo in ne preganjamo.

Na možnost sprejemanja zelo vplivajo tudi naša pričakovanja. Neka fiksna ideja kot npr. o popolni princu na belem konju, ali pa princeski z zlatimi laski vpliva na našo nezmožnost sprejemanja in sobivanja. V razočaranje in frustracije nas lahko potisne iskanje in pričakovanje, da obstaja popolna župnija ali popoln župnik, popolna služba, šola ali kakšna druga inštitucija ali pa združba.

Življenje v neki iluziji, fiktivnih idejah, nezrelih pričakovanjih, nam po preprečevalo, da bi sprejeli življenje takšno kakršno je in bili pri tem srečni. Pregovor pravi: »Kdor visoko leta, nizko pade«. Da bi lahko sprejemali življenje (ki se začne spreminjati od trenutka ko smo spočeti in se konča v trenutku, ko umremo) ter drug drugega, moramo včasih spustiti svoje standarde. Ne standarde neke funkcije, službe, poslanstva. Temveč osebne standarde, ko je potrebno sprejeti drugačnost. Trmariti in iti z glavo skozi zid povzroči samo glavobole, nespečnost in zafrustriranost.

Božič ni nič drugega kot zniževanje standardov. Božja pravičnost učlovečenju nasprotuje. Božja pravičnost zahteva pravično kazen za prestopnika. Toda Bog zniža svoje lastne standarde, ter namesto pravičnosti ponudi usmiljenje. Bog se poniža na raven človeka, da bi ga človek lahko kot človeka sprejel in bi ga Bog povzdignil nazaj v dostojanstvo prvotnega stanja v Edenskem vrtu.

Bog se dobro zaveda naših težav v sprejemanju. Ampak ve tudi, da bomo v življenju zelo nesrečni in da lahko celo zapravimo večno življenje, če se ne naučimo sprejemati. Zato Jezus od rojstva do smrti in vstajenja podira tabuje, predsodke, pričakovanja. Božič – Jezusovo rojstvo v prinaša v svet nič drugega kot en velik kaos in zmedo, z enim samim namenom, da se osvobodimo napuha, ter sprejmemo Boga, ki je tako zelo drugačen od nas in vsega, kar si mi pod pojmom Boga predstavljamo. In kdor sprejme to Božjo drugačnost se v njegovo srce in življenje naseli nepopisen mir, sreča in blagoslov.

Podariti – to je čisto preprosto. To lahko storimo zelo hitro, diskretno, anonimno, v zavetju in udobju domačega fotelja. In to dajanje nas lahko celo potolaži in nam daje nekakšno ceneno zadovoljstvo, iluzijo da smo dobri. Toda sprejemanje je tudi daritev. Da nekoga ali nekaj sprejmeš včasih zahteva največjo življenjsko daritev in ali žrtev. Kajti odpovedati se svojim predsodkom, fiksnim idejam, včasih globoko zakoreninjenim tradicijam, ter sprejetje nekoga ali nekaj, kar ni in ki ni po mojem okusu in vonju, ki ne živi in dela po mojih standardih in mojih pričakovanjih, je samo po sebi dar.

Zahteve adventnega časa

Adventni čas torej od nas zahteva, da se zavemo, da smo drug drugemu dar, že s samim dejstvom našega obstoja in bivanja. Adventni čas od nas zahteva korenito spreobrnitev iz kompliciranega odraslega v Božjega otroka, ki sprejema Boga z vsem  zaupanjem. Adventi čas od nas zahteva ponižanje, zniževanje osebnih standardov, do tiste mere, ko med mano in Bogom ne bo več nobene ovire: nobenega predsodka, nobene fiksne ideje, nobene iluzije, itd.

Ob štirih adventnih svečkah, bomo razmišljali in se učili sprejemati: Boga, bližnjega in pa seveda samega sebe, kajti zapoved se glasi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 19,19).