Upanje izhaja iz samega jedra krščanske vere. Čas, v katerem živimo, zaradi naraščajočega občutka nesmisla življenja in obupavanja vse nas še posebej vabi in sili, da vso širino in vrednost upanja, ki ga vsebuje naša vera, znova odkrijemo in iz njega globlje zaživimo. Upanje, ko krščanska krepost se bistveno razlikuje od nekakšnega samoniklega in nerazumnega optimizma, ki se izraža v besedah: bo že kako šlo, saj je še vedno tako bilo. Francoski pisatelj Bernanos zato tako pravi: »Optimizem je zmotno upanje, ki ga imajo samo bojazljivci in neumneži. Upanje je krepost, je moč, je junaška odločenost duše. Najvišja oblika upanja je premagan obup. Navadno mislimo, da je lahko upati. Vendar upajo samo tisti, ki so imeli pogum obupati nad slepili in lažmi, za katerimi so se čutili zavarovane in so to zmotno imeli za upanje. Če hočemo pridi do upanja, moramo iti do konca obupa. Samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo.«

Človekovo upanje je po eni strani usmerjeno v konkretno stvarnost, dogodke, ljudi, toda ob tem je temeljnega pomena upanje kot stanje duha, ki ni vezano na to, da bi kdo kaj imel ali dosegel, ampak da preprosto je, da biva iz čiste zastonjskosti in darežljivosti, ter uresničuje svoje poslanstvo. (dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof v »Znamenja upanja« SKAM 2000)

Upanje torej izhaja iz bistva krščanske vere, ki je Jezusovo vstajenje od mrtvih. Ko so se učenci soočili z Jezusovo smrtjo so se končale vse zaverovanosti, marsikdo je obupal, toda vsi tisti, ki so »enodušno vztrajali v molitvi z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo in z njegovimi brati« (Apd 1,14), so dosegli tisto pravo upanje, zaradi katerega so lahko tudi svojo vero potrdili z mučeniško smrtjo.