Če kdaj potrebujemo upanje, ga potrebujemo v času, ki mu pravimo – danes. Negotovost za marsikoga v času njegovega ali njenega življenja ni bilo nikdar bolj otipljiva, kakor v času, ki mu pravimo – danes. In če človek ostane brez upanja, bo čas, ki mu pravimo – danes, neužiten. In če ni upanja, tudi jutrišnjega dne ni.

In kakor je otipljiva negotovost, je otipljivo tudi upanje. Upanje lahko otipljemo, lahko ga okusimo, lahko ga slišimo, lahko ga dejansko vidimo v eni sami osebi, ki ji pravimo – Marija. Marija je upanje, Marija je olajšanje, Marija je okus časa, ki mu pravimo - danes in Marija je veselje časa, ki mu pravimo – jutri.

Zato je v Mariji življenje. Ko se v mesecu maju prebuja narava, ko so vrača življenje v vsej svoji veličini in lepoti, naj se prebudi tudi naše upanje. Naj ne bo človeka v naši župniji, ki ne bi okusil te lepote krščanskega upanja, ki se razodeva v Mariji in ga gojimo v Marijinem mesecu maju.

Današnji danes je hudo drugačen od lanskega danes. Toda brez upanja, ne bo prihodnjega danes. Zato ne bojmo se drugačnosti obhajanja tega šmarničnega meseca. Drugačnost nas ne sme plašiti. Prihod dojenčka v družino spremeni vse, mama in oče morata začeti živeti drugače. Zato je drugačnost je priložnost za novo življenje, za novo upanje. Lahko rečemo tudi za novo ljubezen. Da, ljubezen je razodetje upanja, ljubezen je življenje. Kakor Marija, ki je polna ljubezni, do Boga in do človeka.

MARIJINO UPANJE

Poglejmo v razodeto Božjo besedo, ki ji pravimo po domače Sveto pismo. Ni besede, ni stavka, ki ne bi tako ali drugače razodeval Marijino neverjetno upanje v Boga. Od tistega slavnega stavka, ki se ga spominjamo ob zvonjenju trikrat na dan: »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38) do tistega stavka na svatbi v Kani Galilejski: »Kar koli vam reče storite« (Jn 2,5)

Marija spodbuja in motivira njegove učence naj zaupajo v Boga, naj upajo v Njenega Sina Jezusa Kristusa. Upanje je več kot zgolj zaupanje. Zaupamo zgolj preko empirične izkušnje. Ko izkusimo, da je nekdo zaupanja vreden – zaupamo. In nehamo zaupati, ko smo izdani, razočarani, prevarani. Upanje pa je več kot zaupanje, upanje je kot kompas, je naravnanost, s katero kapitan v neurju usmeri ladjo samo preko kompasa v pravo smer. Ali pa ko vidi luč svetilnika zopet ladjo lahko usmeri proč od nevarnih čeri. To je upanje, kakor se izraža apostol Pavel: »Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo« (Rim 8,25). Toda Marijo vidimo, njena podoba krasi vsako cerkev in skoraj vsak krščanski dom. Marijina podoba je kot kompas, je kot luč v svetilniku, ki nam kaže pravo pot.

Kdor pa upa, ta moli. Molitev je potrpežljivo pričakovanje. Kdor zgolj zaupa, bo hitro razočaran, hitro bo nesrečen. Kdor pa upa, vztraja kljub viharju, kljub zlu, kljub vsej nesreči in je zato, ker upa srečen.

Vabljeni torej, da mesec maj preživimo v potrpežljivi pobožnosti k Mariji. Ker najbrž še ne bo mogoče, da bi se družili ob skupni šmarnični pobožnosti v cerkvi, Vas vabim, da opravite »Marijin oficij« oz. »Marijin brevir«.

Ko se je ob zarji srednjega veka oblikovalo meniško molitveno bogoslužje, božanski oficij, ki mu rečemo tudi brevir, se je po njegovem zgledu kmalu pojavil še mali oficij v čast Božji Materi Mariji. V 8. stoletju ga že poznajo benediktinci na Monte Cassinu, vendar se od tam ni razširil drugod pred 10. stoletjem. V 14. stoletju je Marijin mali oficij, tudi po zaslugi avguštinskih kanonikov, postal obvezen za vso duhovščino poleg rednega oficija, to je brevirja, in to vse do sredine 16. stoletja. Kljub temu, da je obveznost bila tedaj ukinjena, so ga ohranile mnoge redovne skupnosti, razširjen pa je bil tudi po bratovščinah in celo med laiki, saj so poleg latinske obstajale različice v domačih jezikih. Bogoslužna reforma v 20. stoletju, ki je sledila 2. vatikanskemu koncilu, je priporočila, da se tudi slednji raje oklenejo rednega molitvenega bogoslužja, ki je postalo dostopnejše tako jezikovno, saj ni bilo več omejeno zgolj na latinski jezik, kot tudi po obsegu dnevnih molitev, ki se je skrčil. V veliki meri je zato Marijin mali oficij zatonil v pozabo, čeprav so nekatere redovne ustanove pripravile pokoncilsko različico. Ponatiskujejo pa se tudi starejše izdaje.

Marijin brevir molimo kadarkoli v dnevu. Molitev ima najprej tedenski krog, kar pomeni, da je del molitve vezan na dan v tednu in se torej ponovi vsak teden. Drugi del molitve je v mesečnem krogu, torej ta del pride na vrsto samo enkrat v mesecu. Del pa je v  dnevnem krogu, kar pomeni da pride na vrsto vsak dan.

Molimo takole:

Najprej križ.

• Po križu zapojemo pesem. Pesmi  se vrstijo od torka do ponedeljka. Zaznamovane so z značajem posameznih dni (četrtek – evharistija; petek – trpljenje; sobota – Marijin dan; nedelja – vstajenje) in z rastočo Marijino zgodbo od oznanjenja (torek) prek jaslic (sreda) do poveličanja (ponedeljek).
• Sledi prav tako na dan v tednu vezan psalm z odpevom
• nato Marijina molitev

• Potem pride na vrsto del, ki je vezan na dan v mesecu(od str. 16)
• najprej preberemo berilo iz Svetega pisma, ki se tako ali drugače nanaša na Marijo.
• temu sledijo litanije Matere Božje, namesto prošenj za vse potrebe
• ter berilo iz bogate zakladnice učenjakov in cerkvenih očetov

• nato sledi dnevni krog molitev, ki jih molimo vsak dan (str. 53)
• naprej Marijina hvalnica,
• temu sledi Oče naš, Zdrava Marija.