Krik današnjega katoliškega sveta je: premalo se dela za mlade. Vsi škofijski sestanki, vse pastoralne konference in vsi župnijski sveti tako na področju ljubljanske nadškofije, kakor vesoljne Cerkve se vrtijo samo okoli vprašanja: kaj naj naredimo za mlade in z mladimi in kako naj čim več spravimo v cerkev. Včasih se mi zdi, da je pomembna samo količina. In če župnik v nedeljo in za praznike nima polne cerkve, od tega mora biti 80 % mladine, pomeni, da je z njim nekaj narobe. Ne vprašamo pa se, kaj mlad človek pravzaprav potrebuje: Potrebuje vzgojo. Potrebuje oporo. Potrebuje krit hrbet. Potrebuje skupnost.

Kako bodo mladi živeli odgovorno skupno življenje v državni ali cerkveni skupnosti, če se tega niso naučili v domačem gnezdu? Šola, verouk samo uči. Vzgajajo pa predvsem starši. In če starši niso vzgojeni, tudi otroci ne morejo biti. Jabolko ne pade daleč od drevesa. Če je starši obupajo, če je staršem vseeno in vse brez veze, kako bo otrokom kaj pomenilo? Če so starši popolni in se z vsakim kregajo, vse kritizirajo, vidijo samo tuje slabosti, napake, pomanjkljivosti, zlo, celo na svojih lastnih otrocih – mar bodo otroci videli in delali kaj drugače? Seveda so odstopanja, spomnim se kako je neka mati pripovedovala, da se ji nekoč ni dalo iti v nedeljo k maši, pa jo je sin »prisilil«, da je šla. 

Jezusova daritev na križu, ki se ponavzočuje pri Sveti maši, je edino krščansko upanje. Če gradimo pastoralo brez Svete maše, gradimo na pesku. In zato danes: ne odrasli, ne otroci preprosto nimajo upanja. Ker jim Sveta maša nič ne pomeni, pa še ta mora biti Sveti cirkus v čast človeku, ne pa v čast Bogu, kar pomeni beseda Bogo-služje.