Velika noč praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih je bistvo naše vere. Kdor uspe to dejstvo sprejeti, brez pretiranega napenjanja možganov, je v življenju lahko srečen. Ker če je Bog uspel Jezusa obuditi od mrtvih, bo uspel tudi nas. In sila, ki je Jezusa obudila od mrtvih je ljubezen. Ljubezen obuja od mrtvih. Pa naj bo to čustvena,telesna ljubezen, ali pa spoštljiva naklonjenost. Vsak, ki ljubi ali pa je ljubljen živi drugačno, srečnejše življenje.

Zato vsem želim, da bi se v velikonočnih praznikih začeli zavedati, kako neizmerno Vas Bog ljubi in da bi to dejstvo Vaše življenje napravilo lepše, znosnejše, srečnejše.

KUHANJE IN PEČENJE
Če smo se v postnem času pripravljali na srečanje z Bogom, potem ga moramo v velikonočnem času srečati, izkusiti, drugače bomo podobni dvema učencema na poti v Emavs. Ta dva učenca sta v veliki meri podobna povprečnemu kristjanu: devet/osem let verouka, birma, duhovne vaje, različni seminarji, različne dejavnosti v okviru župnije, akcija, akcija in še enkrat akcija. Ker pa ni izkušnje kontemplacije, ker ni globoke izkušnje Boga, je lahko vera zgolj površinska, formalna, uradniška.

V Lukovem evangeliju beremo o globokem razočaranju dveh učencev, na poti v Emavs. (prim.: Lk 24,13-49) Ta dva učenca predstavljata zgolj vrh ledene gore, ker se je skozi dvatisoč let nabralo kar nekaj takih »učencev«, saj kakor pravita: »Mi pa smo upali, da on tisti, ki bo odkupil Izrael« (Lk 24,21) Da, upali so, da bo Jezus pregnal Rimljane in bo zopet vzpostavljeno Judovsko kraljestvo iz časov kralja Davida, Salomona itd. Tudi mi upamo, da nas bo rešil iz bednosti naših vsakdanjih življenj, da bomo nenadoma imeli vsi izvrstno zdravje, službe, denar, bogastvo, prijatelje, pridne otroke, zveste zakonske partnerje, univerzalne župnike, ljudske škofe in reformatorske papeže. Pa vendarle smo vsi skupaj lahko zelo razočarani, ker je naše upanje postavljeno zgolj na razumsko dojemanje vere.

Bistvo vere ni razumsko dojemanje, ker je bistvo naše vere: Jezusovo vstajenje od mrtvih. Vstajenje od mrtvih – to pa je nekaj nadnaravnega, celo nenaravnega. Kajti naravno je, da se bitje rodi/skoti/izleže ter na koncu umre/crkne/zgnije. Verovati v vstajenje od mrtvih pa je, nekaj zelo čudnega, nenavadnega. In tega dejstva učenca iz Emavsa nista sprejela. Bila sta prav gotovo z Jezusom od vsega časa: poslušala Njegove nauke, videla Njegove čudeže, toda nista doživela vstajenja. Še več, Jezus je hodil z njima, kakor hodi danes s z nami. Razlagal jima je pisma, kakor razlaga danes nam, preko Cerkve seveda. Pa vendarle nista verovala. Dokler… Dokler Jezus z njima ni razlomil kruha. To pomeni, dokler Jezus z njima ni obhajal Svete maše. In od tistega trenutka »so se jima odprle oči in sta ga spoznala« (Lk 24,31) in sta videla in sta spoznala in sta verovala. Če bomo zgolj izpolnili tradicijo (butarice in žegen), če bomo ukvarjali zgolj z razumom (verouk, duhovne vaje…) ali pa zgolj z akcijo (socialno-družbeno-politično delo Cerkve), bomo ostali zgolj formalni, uradniški kristjani in tako zamudili vlak, ki pelje v večno življenje v nebeškem kraljestvu.

Velikonočni čas je zato, da Boga izkusimo v vsej veličini in mogočnosti. Če ne zaleže nedeljska sveta maša, pa še med tednom. Vztrajati dokler se ne zgodi tisti prelomni trenutek, zaradi katerega Jezusovo vstajenje od mrtvih ni zgolj teorija, temveč praktično izkustvo: da Bogu ni nič nemogočega (Lk 1,37), ko nas prisotnost pri nedeljski sveti maši oživi, da nam sveta maša vrača smisel življenja, evharistija utrjuje upanje v Boga, pomaga odpuščati, bližnjemu, ter ga ljubiti takšnega kakršen je. Da kljub bolezni, nezaposlenosti, živimo in ne životarimo. In tako dalje, vsak lahko pač po svoje doživlja živo vero v živega Boga, ki živi v zakramentih svete katoliške in apostolske Cerkve, najodličnejše seveda v zakramentu svete evharistije, svete maše. V bistvu to izkušnjo Boga lahko primerjamo kuhanju in pečenju. Cerkev ponuja cel kup receptov, ki pa jih moramo sami izkusiti in uporabiti, če želimo priti do okusnega srečanja z Bogom, ki osrečuje. Včasih izbrana jed ne uspe v  prvem poizkusu. Tudi odnosa ne moremo zgraditi samo preko enega srečanja: bodisi z Bogom ali bližnjim. Potrebno je vztrajati, preizkušati. Bolj ko bomo preizkušali, bolj bomo izkušeni in prej ali slej bomo stvar naredili tako, kakor piše v receptu in bomo srečni mi, ter vsi, ki bodo po naši veri prišli do Boga.