Vera je danes bolj na preizkušnji kot včeraj. In zna se zgoditi, da je jutri sploh ne bo več. Brez vere, pa nam je onemogočen odstop do Boga in Njegove čudovite, oživljajoče milosti. Koronavirus je počil milni mehurček, v katerem smo živeli, v prepričanju, da delamo vse prav, da smo nezmotljivi, skorajda popolni. Mnogo se jih je oddaljilo od Boga, od Cerkve, pa tudi od svojih bližnjih. To je bolečina Boga, ko vidi, da Njegovi otroci preprosto nimajo dovolj vere. To je bolečina skupnosti, bolečina posameznika, ki je še bolj potisnjen v samoto, v brezup. Dočim maska za večino dejavnosti ne povzroča kakšnih posebnih motenj, pa se zdi, da je v verskem-duhovnem življenju maska za marsikoga nepremostljiva ovira. Ali pa je zavračanje Boga, Cerkve, zakramentov in bližnjih, zaradi maske zgolj znamenje hudega napuha (kaj bodo oni meni govorili in ukazovali) – ne vemo točno. Vemo pa samo to, da premalo stika, v katerem koli odnosu vodi v odtujitev, v osamljenost. Premalo poslušanja vodi v samovoljno. Premalo milosti vodi v pekel.

Zato prosim, vse tiste, ki imajo tako močno vero, da so pripravljeni, kljub maski, razkužilom priti do Boga, v cerkev, prejemati zakramente in obiskovati svoje bližnje, da molite za vse tiste, ki nimajo tako močne vere: »Mi, ki smo močni, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa ugajati sebi. Vsak izmed nas naj skuša ugoditi bližnjemu, in sicer v njegovo dobro in njegovo izgraditev. Saj tudi Kristus ni iskal lastnega ugodja, ampak kakor je pisano: Sramotenja tvojih sramotilcev so padla name« (Rim 15,1-3) Ko boste moliti svoje običajne molitve dodajte naslednjo prošnjo: »Nebeški Oče, v imenu Jezusa Kristusa te prosim, da pomagaš vsem tistim, ki jim predsodki, strah ali napuh, onemogočajo da bi se srečali s Jezusom v zakramentih«.

Bohlonej in Bog povrni za Vaše sodelovanje in trud pri rasti
nebeškega kraljestva!