Sveti Rok je, še preden je postal svetnik, imel težave s svojo vero ali pa tudi s svojim življenjem. Bil je vzgojen v tradicionalni družini 12. stoletja. Kot sin plemenitih staršev mu prav gotovo ni nič manjkalo. Še več, vsega je imel preveč. Njegova vera je potekala po ustaljenih tirih, lahko bi rekli po navadah in tradicijah takratnega časa, zaradi katerih ni bil toliko v ospredju odnos z Bogom, kako odnos s tradicijo. Če ne bi starši umrli, ko je bil Rok rosno mlad, najbrž ne bi bil nikdar svetnik. Bil bi eden izmed povprečnežev tistega časa, katerega obstoj bi bil  zapisan samo v kakšnem zaprašenem arhivu.

 

Toda Roku, ko je bil še rosno mlad so umrli starši. In njegovo življenje je bilo pretreseno do temeljev. Res je bil pobožen, res je bil za svoja leta dokaj odrasel (kdo pa ni v času pubertete pameten za vse), živel je v skladu s svetnimi navadami in cerkvenimi tradicijami tistega časa. Toda kljub vsemu temu, ob smrti staršev ni vedel kaj bi sam s seboj počel.

 

Imel je na izbiro dvoje (kot je to običajno): ali da se prepusti letargičnemu življenju bogatega plemiškega dediča, ali pa nekaj naredi s svojim življenjem. Izbral je slednje: bogastvo prepustil sorodnikom, ter se odpravil na romanje v Rim, s željo, da bi med tem romanjem pogruntal kaj naj počne, kako naj živi in najpomembnejše: čemu naj živi.

 

Pri romanju ni toliko pomemben cilj, temveč pot, ki jo opravimo. Sveti Rok se je torej odpravil na pot. Dlje kot je cilj, napornejša kot je pot, do boljšega spoznanja pridemo. Na tem romanju Rok prihaja v različne kraje, kjer se ljudje soočajo z grozo kužnih bolezni, ki jih v tistem času ni primanjkovalo (koze, ošpice, bubonska kuga, pljučnice itd.). Ob teh preizkušnjah pride do izraza beseda apostola Jakoba:

 

Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!« a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva. (Jak 2,14-17)

 

 

Ta Svetopisemski odlomek največkrat povezujemo s karitativnim delom. Češ, tisti ki je veren se bo razdajal za drugega. A tudi tukaj, pri nesebičnem razdajanju potrebujemo vero: čemu se bom daroval za druge, brezplačno, brez pohvale, brez gradnje spomenikov? Zaradi Jezusa Kristusa vendarle in zaradi vere vanj.

 

Brez del vere, ostane naša vera, da »Jezus vstal od mrtvih« zgolj mrtva črka na naših ustnicah. Rokova tradicionalna vera bi ostala zgolj mrtva črka na njegovih ustnicah, če ne bi spravil od doma na romanje v Rim in če se ne bi na tem romanju srečal s kužnimi bolniki, ki jih je ozdravljal z znamenjem križa.

 

Ko obiščeš cerkev, kjer je Najsvetejši zakrament, četudi kot turist, s tem dejanjem, s tem delom krepiš, izražaš svojo vero. Cerkve v turističnih krajih so oblegane s turisti. Oni se spreobračajo, a mi katoličani odpadamo stran, kot nezrele tepke ob nevihti. Kolikokrat sem ob različnih romanjih opazil: gremo na romanje, a ljudje, ki gredo na »romanje« sploh ne vstopijo v cerkev. Če pa slučajno vstopijo, vstopijo kot »krave v hlev«.

 

Rokova vera je Roka primorala, da je odšel na romanje v Rim. Na tej poti mu je vera v čudežno moč znamenja svetega križa Roku, podelila milost smisla življenja. Rokova vera, v čisto preprosto moč znamenja svetega križa, je v Rimu osramotila škofe, kardinale, cerkvene učenjake, celo samega papeža.

 

In ta vera, ga je obvarovala obupa, ko so ga ob prihodu domov domači strpali v zapor, ker ga niso prepoznali in so mislili, da je vohun.

 

Vsak pa naj se sam zase vpraša, kakšna je njegova/njena vera:

 

• Kakšna vera je vera, ki te ne more spraviti v molitev pred tabernakljem (četudi Jezus ni slovesno izpostavljen v monštranci)?
• Kakšna vera je vera, ki ti onemogoča obhajanje na roke, če ne gre drugače?
• Kakšna vera je vera, ki ti v spovednici ne prinese tolažbe in upanja v življenju? Kakšna vera je vera, ki ti npr. ne potisne metle v roke in greš pospravljat cerkev, ne da bi te moral kdo posebej prositi za to?
• Kakšna vera je vera, zaradi katere si ves zafrustriran, če ni vse tako, kot je bilo včasih?
• Kakšna vera je vera, ki tvojim pokojnim sorodnikom, ki se pacajo v vicah ali peklu, ne more pridobiti popolnega odpustka za 1. november, ker le ti niso prejeli poslednjih zakramentov?
• Kakšna vera je vera, ki tvoje otroke, vnuke, nečake, bratrance itd. sili k verouku, ne pa tudi k nedeljski sveti maši?

 

Kakšna je vera, ki ti v življenju ne daje možnosti zaupanja in upanja v Jezusovo vstajenje od mrtvih?!?  Če je Božja ljubezen obudila Jezusa od mrtvih, bo obudila tudi nas. To čudežno dejanje izkazuje vsemogočnost Boga, tudi v naših trivialnih peripetijah vsakdanjega življenja.

 

Samo vera ne rešuje in ne odrešuje. Po cerkvenih zapovedih ti sicer pripadajo določeni privilegiji in določeni obredi, toda kaj ti to pomaga, ko v življenju pridejo preizkušnje in skušnjave?  Koliko vernih prezgodaj konča svoje življenje ali pa koliko vernih se oddalji od Cerkve in Boga?

 

Ponesrečen pristop

 

Veliko vernikov ima do svoje vere ponesrečen pristop. Vero dojema kot nekakšno pridobivanje, »odkljukati« določene tradicionalne obrede in voila, po nekakšnem hokus pokusu smo verni. Ampak to je daleč, daleč od vere.

 

Kajti vera je, kakor smo na začetku dejali: možnost, priložnost, odprta vrata do Boga. To vero, to priložnost kot dar prejmemo pri krstu, torej je že v nas. Nam je ni potrebno pridobivati. Tudi Boga nam ni potrebno pridobivati. Ne boste verjeli, od trenutka oblivanja z vodo je v nas. Bog je že pri nas, Bog je že prisoten v našem življenju. Mi ga moramo samo spoznati, na nek način »obuditi od mrtvih«.

 

svet                           Bog

 

zunaj                         znotraj

 

pridobivanje              spoznanje

 

preizkušnja               skušnjava

 

Svet temelji na pridobivanju. Vera in Bog pa na spoznavanju. Spoznanja pa ni brez srečanja.

 

Ne poizkušajte pridobiti vere, morate jo samo »vklopiti«, morate samo Boga spoznati. Sveti Rok je na romanju vklapljal, spoznaval svojo vero v Jezusovo vstajenje od mrtvih, v čudežno moč svetega križa. Na romanju je spoznaval Božje kreposti, zaradi katerih je lahko postal svetnik. Preko zunanjih okoliščin, romanja, različnih preizkušenj, se je v njegovi notranjosti prebujalo Božje življenje.

 

Na tem mestu je vredno omeniti preizkušnje in skušnjave. Preizkušnja je vedno nekaj zunanjega. Preizkušnje vedno pridejo iz okolice, v kateri živimo in delamo. Preizkušnja sama nas ne ogroža. Poglejmo primer:

 

Nekdo opazi v svoji okoli nekaj, ali nekoga izredno lepega, privlačnega. V notranjosti tega osebka se pojavi skušnjava poželenja, hotenja. Bomo Boga obtoževali in kazali s prstom Nanj, ker si je drznil ustvariti nekaj, ali nekoga izredno lepega, privlačnega, celo koristnega. Mi smo tisti, v katerih notranjosti se zaradi zunanje preizkušnje lepega, privlačnega, koristnega v nas zbudi skušnjava poželenja, hotenja, greha.

 

In tukaj pride do izraza ta naša osebna vera. Če naša vera temelji na dejstvu da je Jezus Kristus vstal od mrtvih, da ga je Božja vsemogočna ljubezen obudila od mrtvih, se bomo zavedali svoje lastne obdarjenosti, svoje lastne prisotnosti v Bogu in bomo ob preizkušnji izredno lepega, privlačnega ali celo koristnega samo zamahnili z roko in odšli dalje, ne da bi bilo naše srce posebej vznemirjeno. Če pa dejansko ne verujemo, da nam Bog v svoji ljubezni že itak daje več, kot potrebujemo, pa bomo dovolili mislim, hotenjem, željam, da preplavijo naše srce in naš um, ter se v nas razpredejo skušnjave, ki se jim največkrat predamo.

 

Zatorej ne poizkušajte pridobiti vere, ker jo že imate v svoji notranjosti. Trudite pa se jo spoznati, »vključiti«, da bo v vseh preizkušnjah življenja opravila svojo nalogo, ter vas povezala in ohranila v Bogu.

 

Enostranskega recepta ni. Tudi ne obstajajo različne tehnike. Danes je svet preveč tehničen, preveč pridobiten. Kajti bistvo vseh naučenih tehnik je, da nekaj pridobimo. Mi pa v bistvu moramo samo spoznat, kaj imamo, da to lahko uporabimo. Vernik je kot jadralec, ki ne proizvaja, ne pridobiva vetra, temveč se zgolj nauči, in to ne iz teorije, temveč iz prakse uporabljati naravne danosti vetra in jih izkoristiti zato, da lahko pljuje. Tako vernik ne pridobiva vere, ki jo je že prejel pri krstu, ne pridobiva Boga, ki že prebiva v njem:

 

Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. (Jn 17,20-21)

 

Kaj bomo torej naredili, da bomo spoznali Boga:

 

Vera v Jezusovo navzočnost v Najsvetejšem zakramentu:

Začeli bomo zahajati v cerkve. Ne samo ob nedeljah, temveč tudi med tednom. Ko smo na sprehodu, ko gremo v ali iz službe, ko gremo po opravkih v Ribnico, Kočevje, Ljubljano bomo vstopili v cerkev pred Jezusa v tabernaklju. Morda samo za pet minut, samo toliko, da ga pozdravimo. To bomo storili tudi ko bomo šli na morje, na izlet itd. Večkrat ko smo pred milostno podobo Jezusa v Najsvetejšem zakramentu, več milosti prejmemo. In milosti ni nikdar preveč!

 

Zaupanje v zakrament svete spovedi:

Redno bomo začeli obhajati zakrament svete spovedi. Še posebej pred prvim petkom. Tako se bo v našem življenju krepila posvečujoča milost, ki je za zveličanje potrebna. Tako se bomo počasi naučili zaupati Gospodu in svoje grehe, slabosti, napake, padce v skušnjavah prepuščati Njemu. Polovica psihičnih problemov odpade, če vernik redno opravlja spoved.

 

Uporaba molitvene besede:

Ko se bodo od preizkušnjah prikradle skušnjave, bomo te nadležne misli, hotenja in želje, odpravljali, tako, da bomo na vsako skušnjavo odgovorili (tudi potihoma velja) s stavkom, prošnjo: »Jezus vate zaupam«. Ne bomo se zadrževali pri klepetanju z različnimi mislimi, hotenji, željami, temveč jih bomo z uporabo molitvene besede odpravili in mirno nadaljevali svoje življenje ali delo.

 

S temi dejanji bomo izkazovali in poglabljali svojo vero, kakor jo je izkazoval in poglabljal sveti Rok. On je šel na romanje, mi bomo začeli obiskovati cerkve. On je zaupal v moč svetega križa, mi pa v moč molitvene besede. On je delil tolažbo, mi pa jo bomo prejemali. Seveda ne bo šlo vedno lahko, še vedno bomo najbrž velikokrat padli. Ampak ni usoden padec, temveč je usodno to, da se po padcu ne poberemo več.

 

Toda tudi pri tem pobiranju imamo pomoč: v življenjskem zgledu svetega Roka in njegove mogočne priprošnje v nebesih.