Veronika v Svetem pismu ni izrecno omenjena. Njena postaja na križevem potu je nastala po izročilu. Na Jezusovem križevem potu na Golgoto je Jezusu podala prtiček, da bi si Jezus obrisal potni in krvavi obraz. V zahvalo je na tem prtičku pustil odtis svojega obraza. Ta prt naj bi se ohranil do danes in ga hranijo v Italiji v kraju Manoppello v pogorju Abruzzi severovzhodno od Rima. Kljub temu, da v tem kraju ta prt hranijo že 500 let, se uradna Cerkev do tega prta še ni opredelila. Nekateri ta prt častijo kot relikvijo, nekateri ga označujejo kot ponaredek. Vendar se kot verniki ne smemo ustavljati zgolj pri tem vidnem prtu in zgodovinskih podatkih, temveč v njegovem pomenu. Tako tudi postni čas ni zgolj v nekih dejanjih, temveč v vzrokih za ta dejanja. Post brez vere je stradanje in spokorna dejanja brez vere je mazohizem.  

Letos lahko postni čas preživimo ob liku Veronike. Njeno dejanje je dejanje čiste vere. Predstavljajmo si Jezusa na križevem potu: Množica ljudi ga tesno obdaja, zasramujejo ga, tepejo, pljuvajo, se mu posmehujejo. Tu so še rimski vojaki, ki obdajajo Jezusa, ne zato, da bi ga obvarovali pred množico, temveč da ga množica ne bi poteptala in ubila,  ter zato prikrajšala za križanje na Golgoti. In v tej množici se najde neka žena, ki ji uspe prodreti skozi ta živi zid razjarjene množice, ter Jezusu ponudi prtiček. In nihče je ne ustavi. Ker je nihče ne opazi. Ker je Veronika majhna.  

Prebiti se skozi različne zidove, ki nas obdajajo, do Jezusa je namen postnega časa. Post, spokorna dejanja predstavljajo prtiček, ki naj bi ga ponudili Jezusu. Toda če želimo Jezusu olajšati muke, ki jih trpi tudi zaradi nas, se moramo prebiti čez te razne zidove, ki nas ločujejo od Jezusa. In zato moramo biti majhni, preprosti, ponižni, krotki, kot Veronika, o čemer nas evangeliji nenehno opozarjajo in želijo tudi to naučiti.