Vzgoja in učenje sta dva procesa, ki se v človekovem življenju nikdar ne končata. Nenehno se namreč učimo novih in novih stvari, ter življenjske okoliščine nas vedno znova prisilijo, da se vzgajamo, socializiramo, ter privajamo na vedno nove situacije, dogodke.

Eno je vzgajati, drugo pa učiti. Oba pojma sta popolnoma različna, toda ker velikokrat sovpadata, ju zlahka zamenjujemo. Eno je da se nekaj naučimo: neke snovi, jezika, cestno-prometnih predpisov, molitvic in podobno. To za večino ljudi ne predstavlja posebnega problema. Ni človeka, ki se ne bi v svojem življenju nečesa naučil.

Nekaj popolnoma drugega pa je vzgoja. Vzgoja pa pomeni, da postanemo sposobni tisto, kar se naučimo, ob primernem času in v primernem okolju, na primeren način uporabiti.

V šolah se večinoma samo učimo. Morda čisto malce vzgajamo. Vzgajajo pa predvsem starši in okolica, kakor pravi star pregovor, ki se pojavlja na vseh celinah: »enega otroka vzgaja cela vas«. Ker vzgojo in učenje zamenjujemo imamo posameznike, ki sicer vse znajo in se na vse spoznajo, so pa nevzgojeni šoferji, verniki, državljani, itd. Spoštovani starši in ostani odrasli. Ne pričakujte, da bo verouk Vašega otroka napravil vzornega vernika in svetnika.

Ali bo otrok veren ali neveren je v veliki meri odvisno od Vas. Ali ga boste otroka samo poučili o veri, ali pa ga boste v veri vzgojili, da mu bo vera v korist in ne v breme.