Za lesenimi vrati lesene omare sredi cerkve je milost. Milost v najčistejši in najpopolnejši obliki, kar jo lahko človek na tej zemlji okusi. Priznam, da mi ni lahko vstopiti v spovednico, kakor najbrž nikomur ni. Večkrat, ko čakam, da pridem na vrsto, me popade želja, da bi se obrnil in odšel. Nekomu govoriti, razkrivati intimne zadeve srca in življenja ni lahko. In kaj pa naj povem? Eni in isti stari grehi, ki se ponavljajo iz meseca v mesec, zadnjih 36 let. Tudi tukaj je tolažba: vsaj nič novega ni. Eni in isti stari, kronični grehi. In kje je tukaj milost? Milost je v službi osebe, ki je tam za rešetkami. Vsaj nekdo je na tem svetu, ki prostovoljno želi poslušati moje stokanje. Nekdo, ki posluša, ki ne obsoja, poizkuša razumeti, zato poizkuša svetovati, včasih udari mimo, vedno pa ne.

In ko stopim ven iz spovednice je največkrat vse enako. Če je prej bilo mraz je mraz tudi sedaj. Če me je prej bolel hrbet, me boli tudi sedaj. Vse je enako, razen nečesa. Tudi če spoved ni bila opravljana popolno, to je iz ljubezni do Boga, temveč zgolj iz strahu, zaradi občutka dolžnosti, ker je pred vrati prvi petek, pomembnejši praznik, pomembnejši dogodek. Ko stopam iz spovednice mi v ušesih odzvanja: »Odpuščam ti.« In to je milost. Če bi govoril svoje grehe komur koli drugemu, bi me ta najbrž ali nekam poslal ali pa bi me do konca življenja čudno gledal. Toda tisti človek, na oni strani rešetk spovednice, me ne gleda čudno, niti pomilovalno, temveč mi je podelil besede Božjega odpuščanja. Od človeka težko slišiš: »Odpuščam ti« ali pa »Oprosti«, kaj šele »Všeč si mi, rad te imam…« Tukaj pa mi nekdo, posreduje Božje sporočilo, ki zaobjema vse lepe besede: »Odpuščam ti.«

In obstaja še ena milost. Ko ga pri človeku enkrat polomiš, si pri človeku lahko obsojen do večnosti. Bog pa je pripravljen odpustiti vsako leto tvojega življenja, 12x na leto, 54x na leto, vsake tri dni, če je to potrebno.

Zato Vas iskreno prosim, tudi na kolenih, če je to potrebno – prejmite pred Veliko nočjo zakramentalno odvezo (opravite sveto spoved). To je najmanj, kar lahko darujete svoji duši, svojemu telesu in svojemu življenju, ter obenem največ: spoved in tako vredno prejmete Velikonočno obhajilo.

Spoved ni vedno lahka in včasih se je težko spovedati nadrejenemu ali pa nekomu, ki te pozna. Tudi sam bom šel  k spovedi k svojemu škofu samo v izrednih razmerah. Zato ni nujno, da opravite spoved pri meni, samo opravite jo. Spoved lahko v postnem času 2018 opravite:

v župnijski cerkvi:

• vsak dan, pol ure pred večerno sveto mašo, razen na podružnicah
• vsak petek od 15.30 do 16-ih (razen ob pogrebu ali druge višje sile)
• na Cvetno nedeljo popoldne ob 14-ih, ko pride več spovednikov od drugod.
• na noči iz velikega četrtka na veliki petek ko bo celonočno češčenje ob vsaki polni uri.

v Ribnici

• vsako nedeljo pri večerni sveti maši
• na petek ob radijskem misijonu radia Ognjišče (23. marec) od 7-ih dalje

v Ljubljani (stolnica in frančiškani)

• vsak dan od 6.30 do 11-ih, ter zvečer od 18-ih dalje
• v velikem tednu cel dan

na Cvetno nedeljo lahko opravite spoved tudi v Stari Cerkvi ob 16-ih, v Kočevju in Ribnici od 17-ih dalje.

OBRED SVETE SPOVEDI

Ker je morda že kdo pozabil, kako se opravi spoved, obudimo v spomin spovedni obrazec:

Ko stopite v spovednico rečete: Hvaljen Jezus ter se pokrižate.

Duhovniku poveste kdaj ste bili zadnje pri spovedi, lahko poveste svoj stan in poklic, da bo lažje razumel, ter naštejete svoje grehe. Ko končate izpoved rečete: Moj Jezus, usmiljenje.

Duhovnik lahko pove stavek ali dva v spodbudo. Lahko ga v okviru spovedi vprašate za nasvet, spodbudo. Nato vam podeli pokoro ter vas povabi h kesanju:

Moj Bog. Žal mi je, ker sem grešil in žalil Tebe, ki si moj najboljši Oče. Trdno sklenem, da se bom poboljšal. Pomagaj mi s svojo milostjo. Amen.

Duhovnik vam bo podelil odvezo z naslednjimi besedami: Bog Oče usmiljenja, ki si s smrtjo in vstajenjem svojega Sina svet spravil s seboj in poslal Svetega Duha v odpuščanje grehov, naj ti po službi Cerkve podeli oproščenje in mir. In jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Oečta in Sina in Svetega Duha.

Nato se pokrižate in duhovnik reče tako ali podobno: Gospod ti je odpustil grehe, pojdi v miru in vi odgovorite: Bogu hvala. Ter odidete iz spovednice.

V cerkvi ali doma lahko opravite pokoro. Pokora je lahko molitev ali dobro delo. Pokora ni zadoščevanje za naše grehe. Pokora je obliž, ki ga nalepimo na pravkar očiščeno rano, da se duša in telo okrepita, ter pridobita moč za nadaljnje krščansko življenje.

NEKAJ NASVETOV GLEDE SPOVEDI

Zakramenti so dar. Bog nam jih podarja. Zato se Bog poslužuje duhovnika, kot orodje obdarovanja. Zato si duhovnik ne more in ne sme lastiti nobenih informacij, ki jih pri spovedi sliši. Vse kar se pove v spovednici se pove Bogu. Duhovnik je zgolj sredstvo, orodje komunikacije. Duhovnik v času spovedi, Bogu »posodi« svoja ušesa, da sliši, svoje srce da je usmiljen in svoj jezik, da podeli besede odpuščanja in odveze. Seveda je vsak duhovnik, kakor vsak človek svet zase, nekateri so bolj, nekateri manj vešči v komuniciranju, vsekakor pa je v smrtni nevarnosti veljavna vsaka spoved, tudi pri najbolj nevrednem duhovniku.

Človek se mora od časa do časa nekomu zaupati. So stvari, ki jih ne moremo povedati niti svojim staršem, prijateljem, sozakoncu. Komu jih bomo povedali? Lahko zdravniku, psihologu, toda tudi njuna molčečnost ima meje, še posebej če dobita sodni nalog. Duhovnik pa mora molčati, četudi za ceno svojega življenja, kakor nas uči zgled sv. Janeza Nepomuka, ki je moral umreti, ker ni hotel kralju povedati grehov kraljice.

Rešitev za naše grehe, probleme, težave, stiske nastopi takoj, ko ta greh, problem, težavo, stisko, itd. imenujemo. To ni samo psihološka finta, ker v tistem trenutku, ko pri obredu spovedi to naredimo, to na najlažji, najjasnejši način preložimo v Božje roke. Po spovedi nismo več sami v svojih nesrečnih situacijah, temveč je z nami Bog. Z grehom se zapremo Božji milosti, s spovedjo se odpremo. Na nek način, ko odpremo vrata spovednice, odpremo vrata do Božje srca. In ko zapustimo spovednico, pri Bogu zapustimo svoje grehe, probleme, težave, stiske.

Kaj ni greh?

Človeške lastnosti s katerimi se človek preprosto rodi, in za katere ni ne kriv, ne dolžen, in so največkrat zgolj igra narave. Te lastnosti pa so lahko izvir zla in greha, če jih ne obvladamo. Človeške lastnosti so največkrat križi, ki jih morajo ljudje nositi. Te lastnosti običajno trajajo celo življenje in so »neozdravljive«. Lahko pa povzročijo marsikateri greh. Te lastnosti so kakor tisti trn v Pavlovi peti (prim. 2 Kor 12, 7) in dovolj je Jezusova milost, da jih prenašamo.

Bog nas je ustvaril takšne kakršni smo (in drugega prav tako) in ni nas ustvaril, zato, da bi nas sovražil. Nič kar je ustvarjenega ni grešnega. Pa naj bo to stvar, kakor televizija, internet ali človek. Ker Bog ne ustvarja, da bi sovražil, temveč zato, da bi ljubil. Sveti Avguštin pravi: »Zlo je pomanjkanje dobrega.« Zato Bog ne obsoja človeka, ki dela zlo, ker človek dela zlo, zaradi pomanjkanja dobrega. Bog obsoja samo greh, dejanje, zlo. Ne grešnika. Bog tudi ne kaznuje grešnika. Grešnika kaznuje greh sam po sebi. Bog ljubi in Bog odpušča. Zato grešnikov ne obsojamo, ne kažemo s prstom, na vogalih ne šepetamo o njih, temveč za njih molimo, ter poizkušamo po svojih zmožnostih z Božjo pomočjo, z spodbujanjem k prejemu zakramentov, povrniti dobroto in lepoto. Ker tisti, ki je brez greha naj prvi vrže kamen (prim. Jn 8,7).

Kaj je greh?

Greh je samo dejanje, ki ga izvršimo, naredimo, izrečemo. Grešne misli lahko vodijo v greh, vendar še niso greh. Spovedujemo se jih zato, ker je korak od slabo misliti, do slabega delati zelo majhen in hiter. Slabe besede pa so že greh. Nekomu lahko naredimo slabo dejanje že samo s tem, ko ga prekolnemo. Lahko mu z besedami odvzamemo dobro ime itd. Tudi če samo gledamo že lahko grešimo, ker s tem bodisi greh odobravamo ali pa celo spodbujamo.

Kaj je veliki greh in kaj mali?

Mali greh storimo takrat, ko ga storimo »po nesreči«, ko se spotaknemo, ne da bi hoteli in želeli. Največkrat izhaja iz prirojenih lastnosti, slabosti, ki jih ima vsak človek. Vendar se spovedujemo tudi malih grehov, ker iz malega raste veliko. Zato je dobro, da ta mali plevel redno uničujemo.

Velik greh pa storimo takrat, ko neko slabo dejanje storimo načrtovano, premišljeno, svobodno in hoteno.

Vsak greh je lahko majhen ali pa velik, odvisno od okoliščin v katerih smo greh zagrešili. Te okoliščine je dobro pri spovedi omeniti. Ne zato, ker bi duhovnika to kaj bolj posebej zanimalo, temveč zaradi naše iskrenosti pred Gospodom in naše ponižnosti, iz katere lahko sledi dobra spodbuda.

Kateri so grehi?

Cerkev je skozi dva tisoč let, vse grehe strnile nekako v sedem glavnih grehov, ki pa imajo mnogo, barv in odtenkov, vsak od njih je lahko velik ali majhen odvisno od okoliščin:

Napuh – je prvi in začetek vseh grehov. Satan je grešil samo v napuhu, ker je hotel »Biti kakor Bog.« To je korenina vsakega greha in vsakega zla. Napuh se izraža npr. v besedah »Nimam nobenega greha« ali pa »To pa že ni greh«. Bodisi v neki vztrajanje v svojem prav. Vsak ima lahko prav na svojem področju, nihče pa nima vedno prav povsod. Zdravilo za napuh je ponižnost, da damo prav tistemu, ki naš nadrejen, četudi v naših očeh in po naših standardih nima prav. Nadrejeni namreč gledajo isto zadevo iz drugega zornega kota. Hudič in Bog oba gledata človeka. Vendar Bog gleda človeka kot izraz svoje ljubezni. Hudič pa kot orodje maščevanja Bogu.

Pohlep – zaradi pohlepa onesrečimo sebe in bližnje. Zaradi pretirane želje po materialnih ali častnih dobrinah bodisi lažemo, krademo, ubijamo ali pa smo preprosto stiskaški. Zaradi pohlepa ne moremo darovati. Zaradi pohlepa ne moremo biti obdarovani.

Nečistovanje – zadeva človekovo spolnost. Spolno dejanje je eno najlepših načinov obdarovanja, ko se dve osebi, ki se ljubita, na najbolj oseben in intimen način podarita drug drugemu. Zato ni malo oseb, ki globoko obžalujejo, da se niso »prišparali« za »ta pravo osebo«. Spolno dejanje lahko zelo osrečuje, lahko pa povzroči, ogromno zla, frustracij, krivde. Na splošno: vsako spolno dejanje izven zakona je greh. Ki pa je lahko majhen ali pa velik. Odvisno od okoliščin.

Jeza –  je kot oblak, ki zastre sonce. Zaradi jeze nismo sposobni videti dobrote in lepote. Zaradi jeze preklinjamo, kolnemo, smo maščevalni, ne odpuščamo, žalimo, itd. Morda je edina jeza, ki je nekako dovoljena »sveta jeza«, ko se jezimo bodisi nad lastno neumnostjo, nerodnostjo, lastnim grehom ali pa ko nas iskreno skrbi za blagor bližnjega: npr. ko se starši jezijo, na otroka, ki je sebe po neumnosti spravil v nevarnost.

Požrešnost – podobna je pohlepu, vendar je bistvu požrešnosti nezmernost. Nezmerni smo lahko v hrani in pijači ali pa v človeških odnosih, to se običajno izraža kot  manipulacija, posesivnost, ljubosumje, itd.

Zavist – malce preveč vidim, kaj nimam, namesto, kaj imam. Malce preveč se držim pregovora: »Pri sosedih je boljše«. Zavisten človek, ne bo videl svojih lastnih talentov in sposobnosti, ne bo nikoli stal tam, kjer mora in lahko stoji, temveč bo vedno hotel stati tam, kjer že stoji nekdo drug. Zaradi tega se drug ob drugega spotikamo, zaletavamo in padamo drug čez drugega.

Lenoba – za lenobo velja: kar lahko naredim danes, bom naredil jutri.

Pred spovedjo:

Spoved bo lažja, če se na spoved pripravimo, ker se pri spovedi srečamo z Bogom in posledično z Njegovim poslancem. Zato si lahko že prej izprašamo vest, če se bojimo, da zaradi treme ali nerodnosti ne bomo vsega prav povedali si lahko osnutek zabeležimo na listek (ki ga potem seveda uničimo). 

V času, ko čakamo na spoved, molimo in prosimo Boga, naj sprejeme našo spoved. Prosimo Boga tudi za spovednika, da bo resnično v službi odpuščanja, in da ga bomo sposobni poslušati.  

Po spovedi:

Se Bogu zahvalimo. To storimo tudi s tem, ko opravimo pokoro. Pokora ni kazen za greh, je spodbuda našim telesnim in duševnim zmožnostim, da bomo krenili po pravi poti. Še vedno se nas lahko držijo določene posledice greha, ki nas lahko znova zavedejo na slabo pot. Temu je namenjena pokora, da bi se jih popolnoma otresli.

Pri spovedi, na najodličnejši način svoje življenje, svoje zadeve, svoje probleme in težave izročimo Bogu. Dejansko, s svojo izpovedjo preložimo svoje življenje na Boga. In zato je po spovedi lahko življenje lažje, srečnejše.