Bog nas ljubi. Ter ker nas ljubi hoče, da bi dosegli določeno zrelost, modrost, izobrazbo, svobodno, srečno  življenje, kakor to hoče vsak starš. Zato pošilja preizkušnje, dopušča skušnjave in ovire, kakor to počne čisto vsak trener, tudi v še tako provincialnem in obskurnem nogometnem klubu.

Mi pa seveda, kot vsak otrok mislimo, da nas Bog Oče, Bog trener ne mara, sovraži, da je sklenil zaroto zoper vsak užitek. Nato mi, užaljeni otroci popokamo vse igrače in zbežimo na prvo drevo. In ravno to bežanje je pa resnično zlo, ki ga počenjamo. Bežimo namreč proč od ljubezni. Zlo je beg pred ljubeznijo, ter za to grešimo: lažemo, prešuštvujemo, krademo, obrekujemo, opravljamo, sodimo itd.

Ko bežimo od ljubezni, se tako počasi od nas umika dobrota. Zato pravi sveti Avguštin da je: »zlo umanjkanje dobrega«. Postni čas je torej namenjen temu, da nehamo bežati, da se nehamo igrati z nekimi nadomestki, ter postnimi sredstvi: post, miloščina, dobra dela, obnovimo dobroto, ki je v našem življenju zaradi bežanja pred Božjo dobroto umanjkala.

Zla ne bomo nikdar izkoreninili. Kajti tudi zlo je tukaj po Božji volji. Zakaj Bog na primer ne uniči hudiča. Ga noče, ga ne sme. Kajti Bog je hudiča ustvaril kot nekaj dobrega. A čeprav je hudiču dobro umanjkalo, ga ne sme uničiti, ker potem ne bi bil več Bog. Kajti vse, kar Bog ustvari najprej ustvari kot dobro. Ni Bog kriv, da se je dobro sfižilo. In zato vse, kar Bog ustvari ne more uničiti, ker potem bi uničil samega sebe. Lahko pa Bog tudi zlo, uporabi, spreobrne v nekaj dobrega, kakor to vidimo pri Jezusu in Njegovih skušnjavah v puščavi.

Zlo je torej prisotno v tem svetu. Borba proti zlu je že v naprej obsojena na propad, »kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani« (Mt 26,52).

Ne, mi kristjani se ne borimo proti zlu, mi se borimo za dobroto. Mi skušamo obnoviti dobroto, ki je zaradi zla pri nas umanjkala.

Postni čas je čas remonta, da vidimo, kaj in kje smo in kaj nismo. Da vidimo in spoznamo, v katerih področjih našega odnosa z Bogom je nastalo pomanjkanje dobrega in se je razbohotilo zlo. To dobroto bomo skušali v svoje življenje povrniti preko posta, molitve in miloščine.

Post – odpoved stvarem, dogodkom, užitkom, v našem telesu in umi povzročijo neko umanjkanje, krizo. Le to pa nas lahko odpre in požene proti Bogu. Človek, ki je sit, človek, ki uživa v življenju, delu, v raznih stvareh, ga  ti užitki odvračajo od Boga. Po drugi strani nas nasičenost poleni, razvadi, ter ustvari iluzijo, da so stvari, dogodki samoumevni. Pa niso, kajneda? Post – odpoved, pa nas spomni na praznino, ki jo lahko dobimo, ko te minljive stvari, dogodki, užitki minejo. In ko minejo, kaj ostane? Če je nekje notri Bog, ostane Bog, če ga ni, ostane boleča praznina, pekel. S tem, ko se postimo, se odpiramo Bogu.

Molitev je pomemben spremljevalec posta, odpovedi. Nobene krize, pa naj bo načrtna ali nenadna, ne moremo preživeti brez trdne zaslombe v Bogu.

Če nas post, kriza odpirata presežnemu, nas molitev vodi k temu, utrjuje naš korak, ter daje smisel. Praznina, ki jo post povzroči, molitev posveti. Vendar s časoma ta praznina kliče k izpolnitvi.

To izpolnitev pa napravimo preko miloščine – dobra dela. Ko se nečemu odpovemo, to nekako ostane. Če se npr. odpovemo belemu kruhu, drobnemu pecivo, le to ostane bodisi v naši špajzi, bodisi v denarnici. Ta presežek iz špajze ali denarnice pa lahko podarimo nekomu, ki tega v nobenem primeru nima. Tako postajamo počasi podobni Bogu. Kristjanovo življenje je imitatio Christi – posnemanje Kristusa, ki ima presežek ljubezni, zaradi katere se daruje na lesu križa, da mi živeli srečno, blagoslovljeno življenje.

Bog ima presežek ljubezni, zaradi katere se Jezus sploh učloveči (Božič) in zaradi katere na koncu obudi Jezusa od mrtvih (Velika noč). Sveti Duh ima presežek ljubezni, zaradi katere mi lahko živimo življenje v milosti.