Zapisani smo od rojstva do smrti. V državnih in cerkvenih registrih. Zapisani smo v različnih evidencah od šole preko službe do »penziona«. Zapisani smo avtomatično, včasih prostovoljno, včasih pa pod prisilo. Nekateri zapisi nam prinašajo veselje in radost, kadar smo zapisani v srcih tistih, ki nas imajo radi. Nekateri zapisi pa nam prinašajo žalost in bolečino, kadar smo zapisani v srcih tistih, ki nas imajo manj radi.

Za katoličana pa je bistveno to, da je poleg vseh zapisov, ki so možni, zapisan še nekje in ta zapis lahko prinaša neizmerno veselje, radost in kar je najpomembnejše – upanje. Za katoličana in katoličanko (se razume), je bistveno to, da je zapisan v Jezusovem srcu. Od trenutka krsta pa tja v večnost smo zapisani v Jezusovem srcu. Ljudje nas bodo pozabili, ljudje nas bodo iz srca izvrgli, takoj ko jim bomo »stopili na rep«, ali pa bomo preprosto postali preveč dolgočasni za njih. Država nas bo izbrisala takoj, ko bo vest o naši smrti prišla do občinskega okenca. Iz Jezusovega srca pa se izbrisati ne da. Četudi bomo storili največji greh, ki je greh obupa, ki se skriva v besedah: »Še Bog mi ne mora pomagati … sem prevelik grešnik celo za Boga …« ne bomo izbrisani iz Jezusovega Srca. Mu bomo sicer s tem prizadejali neizmerno bolečino in žalost, toda izbrisati se ne moremo, ker Bog ne more nehati ljubiti to kar je ustvaril in kar je pri krstu posvojil.

Mesec junij je posvečen Jezusovemu Srcu. V tem Srcu smo zapisani vsi, posebej tisti, ki smo krščeni, posvojeni od Boga Očeta. Poizkušajmo ozavestiti to dejstvo, morda s tem, da se tudi med tednom kdaj pa kdaj oglasimo pri Jezusovem Srcu, ki utripa v tabernaklju. Morda pri kakšnem češčenju Najsvetejšega zakramenta, ob četrtkih ob 18.30 ali pa ob petkih ob 15-ih, ko obhajamo uro usmiljenja.