Zaradi orgel sem začel hoditi v cerkev. To glasbilo me je vedno navduševalo, zato sem prosil svojo bodočo birmansko botro (takrat še ni vedela kaj jo čaka), da me je, takrat, ko je bilo več orgel »na sporedu«, začela jemati s seboj v cerkev.

Usedel sem se zadaj na koru, zraven orgel, ter poslušal. Nisem vedel, ne razumel, zakaj ljudje vstajajo, poklekujejo. Nisem vedel zakaj »stric«, ko orgle najlepše igrajo, hodi do neke omarice v zidu, ter tam nekaj ven jemlje in podobno. Nisem vedel, ne razumel, vendar se s tem nisem ukvarjal. Jaz sem poslušal orgle. S časoma sem začel, ne da bi se pravzaprav sploh jasno zavedal, od nekajkrat na leto, do redno hoditi k nedeljski sveti maši. Začel sem poslušati ne samo orgel, tudi berila in pridige, ter oznanila. Začel sem prebirati versko literaturo in počasi, zelo počasi sem prišel do tiste točke, ko sem potreboval vero, ki mi je bila potem kasneje podeljena pri svetem krstu.

Kakor pravi prerok Jeremija: »Zapeljal si me Gospod, in dal sem se zapeljati« (Jer 20,7) In iskanje Boga se ni končalo pri krstu, tudi ne pri mašniškem posvečenju. Še danes iščem Boga in še danes ne razumem vsega, pa saj to ni bistvo vere. Vsekakor nič od tega ne bi bilo, če ne bi začel hoditi poslušati orgle in to ob nedeljah in praznikih.

Milosti nedeljske svete maše, se ne da opisati. Potrebno jo je izkusiti. Kakor ena lastovka ne prinese pomladi, je tudi ena nedeljska sveta maša zgolj kapljica v morje. Če bi bil teh milosti deležen od rojstva, bi marsikatero nevšečnost v življenju lažje prestal. Zato sem včasih kar nevoščljiv vsem tistim, ki jih ta milost obliva od rojstva, ter ne razumem vseh tistih, ki te milosti zavračajo. Saj pri veri ni bistveno, da vse razumeš, kakor v življenju vsega ne razumemo. Bistvo vere je, da po križanju, po trpljenju, vztrajaš ob grobu in čakaš na velikonočno vstajenje. Vera je razlog da vztrajaš in čakaš in ne cilj. Vera je sposobnost preko Golgote videli slavo vstajenja. Vera je razlog in preko vere vidiš cilj in zato lahko vztrajaš in čakaš, tudi takrat ko nastopi tema in nič. Vera je plamen velikonočne sveče. In milost nedeljske svete maše gradi in ohranja vero. Brez te milosti postane vera nekaj brez veze, okrasek v življenju, neznosno breme. In tudi to sem izkusil. Ne dolgo po krstu. Ko se je globoko doživljanje poleglo in je nastal sivi verski vsakdanjik, je vera postala breme, neka neprijetna moralna dolžnost, vendar nedelja ni izostala, čeprav sem se moral velikokrat, z največjo muko prisiliti. Toda tudi ta kriza je minila, kakor vse druge, tudi s pomočjo milosti nedeljske svete maše. In še dandanes kriza velikokrat potrka na moja vrata, toda po spovedi in po sveti maši so stvari drugačne, kakor so bile drugačne za učenca na poti v Emavs, potem, ko sta z Jezusom obhajala sveto mašo.