Zanimivo je, kako ljudje zelo radi sprejemamo negativne podobe o Bogu in ljudeh, ter se jih držimo kot pijanec plota. Negativen pogled na Boga, ki je sodnik, neizprosen birič, ter neusmiljen rabelj, ki samo čaka, da bomo naredili greh, da nas bo lahko kaznoval imenujemo janzenistični pogled. Janzenizem je gibanje, ki je vzklilo v 18. stoletju, ter bilo zelo hitro obsojeno kot krivoversko, se je neverjetno zasidralo v slovenskih srcih. Bistvo janzenizma je to, da je vse greh. Bistvo janzenizma je odlično ubesedil francoski dramatik Henry de Montherlant v svoji drami »Port-Royal«, v kateri inkvizitor, preganjalec janeznizma opatinji samostana Port-Royal, očita: »Vi ste čisti kot angeli in oholi kot hudiči.«

In najhujša posledica janzenizma je to, da ne obsojamo samo greh, temveč tudi človeka, ki greh naredi. Janzenizem zanika možnost človekovega spreobrnjenja, poboljšanja. Janzenizem ubija upanje. In če človek živi v taki podobi Boga, Cerkve, potem je jasno kam ta pot pelje. Ko Kajn ubije Abela, Bog iz maščevanja ne ubije Kajna. Še več, varuje ga, da ga ne bi kdo iz maščevanja ubil. Jezus ne ubija grešnikov, temveč odpušča, obenem pa svari: »Pojdi in ne greši več, da se ti ne zgodi še kaj hujšega« (Jn 5,14).

Cerkev strogo ločuje greh in grešnika, čeprav ji marsikdo očita nasprotno. Kajti če bi Cerkev poleg greha obsojala tudi grešnika, ne bi bilo zakramenta svete spovedi. Nihče ne bi smel pristopiti k zakramentu svete evharistije. Namesto odveze bi kamenjali. Bistveni namen Cerkve je, da človeku pomaga, da se reši greha in njegovih posledic, ter zaživi svobodno življenje, nenavezano na kakršno koli zlo. Poslanstvo Cerkve je oznanjevanje Božjega usmiljenja, dela dobra dela preko katerih človek dobiva pozitivno podobo o Bogu, ter bogočastje, bogoslužje, služiti Bogu, ne ljudem. In Cerkev nismo smo: papež, škofje, duhovniki, diakoni, temveč vsi ki smo krščeni v imenu Svete Trojice. Jezus ustanovi Cerkev kot nekakšno zavetišče, toplice za ranjena človeška srca, kjer bi se grešen človek (grešnik) s pomočjo molitve, zakramentov in medsebojne pomoči ter spodbujanja otresel greha in njegovih posledic, ter zaživel novo in svobodno življenje, kakor beremo v apostolskih delih: »Peter je bil torej v ječi, Cerkev pa je zanj vztrajno molila k Bogu« (Apd 12,5).

Ko torej Cerkev na primer izpostavi določen greh, noče in ne sme izpostaviti človeka. Ker človek, ki stori določen greh potrebuje vso pomoč ter vso možno oskrbo, da potolaži vznemirjeno vest, da se telesne in duševne rane zacelijo. Ker tudi Jezus ni obsodil prešuštnice, cestninarja, Pilata itd. Juda Iškariot pa je vse skupaj zamešal in vemo kako je končal.

Kaj je torej greh? Papež Pij XII je na neki avdienci dejal: »Največji greh je izguba smisla za greh. Šele v veri lahko prav razumemo kaj je greh. Bog je svetost, ne zakonodajalec. Greh je odklanjanje sprejetja dejstva, da smo Božji sinovi in hčere.«

Imamo deset Božjih zapovedi. Vse zapovedi so enakovredne. Toda tisti grehi, ki so najbolj očitni, se vrstijo šele od drugega oz. četrtega mesta dalje. Imamo tudi sedem glavnih grehov. Grehi, ki jih človek očitno naredi, so posledica, manifestacija prvega greha, ki ga človek lahko stori: »kdor pa preklinja Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno« (Lk 12,10) To je, da ne Verujemo v enega Boga, da zanikamo Božjo vsemogočnost, Božje usmiljenje. Da izgubimo upanje in obupamo. Kaj je greh je mogoče razumeti zgolj v moči vere. Zato tisti, ki na drugega kaže s prstom, ga obrekuje in opravlja (to je, izpostavlja grešna dejanja nekoga, ki ga ni zraven), sam najbolj greši, kajti kakor pravi apostol Pavel: »Kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga postavi« (Rim 14,4). Ko torej nekoga obsojamo, ko nanj kažemo s prstom, ko mu očitamo slaba dejanja, ko ga neupravičeno kritiziramo, mu jemljemo dobro ime in ugled, itd. itd., dejansko bolj in težje grešimo, kakor tisti, ki je storil očitno grešno dejanje.

Greh je realnost našega življenja, zaradi naše človeške slabotnosti in nepopolnosti. Toda vsak bo za svoj greh sam odgovarjal. In ni problematično samo to, da se človek pregreši zoper deset Božjih zapovedi ali stori sedem smrtnih grehov. Problematično je to, da se mu včasih sploh ne da pobrati. Da obupa sam nad seboj in nad človeštvom, najhuje nad Bogom, ter posledično nad Cerkvijo. Problematično je to, da mu sploh ni žal. Žal pa mu ni, ker morda nikdar v življenju ni ljubil ali bil ljubljen. Grešne manifestacije so posledice prvega in izvirnega greha: da si domišlja, da ga Bog ne ljubi, da si domišlja, da ne zmore ali pa celo ne sme ljubiti. Problematična je negativna podoba o Bogu in Cerkvi, ter izhajanje da je vse na tem svetu grešno in pogubno.

Zato apostol Pavel modro pravi: »Njim ki ljubijo Boga vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28) Tisti, ki ljubi Boga bo sicer še vedno grešil. Toda greha ne imel za Božjo kazen, temveč za neprijetno lekcijo v šoli Božje ljubezni. Tisti, ki ljubi Boga, bo sicer padel, vendar se bo hitro pobral, ter stekel v Očetovo naročje, saj ve, da lahko samo Bog popiha na njegovo rano, da samo Bog lahko iz največjega greha in zla napravi nekaj dobrega, ter bo zato prejel zakramente, sedem jih je, za vsak smrtni en zakrament usmiljenja. Tisti, ki ljubi Boga ne bo videl grešne priložnosti, temveč priložnost za služenje Bogu in človeku. Tisti, ki ljubi Boga bo objel in poljubil grešnika, saj ve, da grešnik zaradi greha, ki ga je storil to bolj potrebuje, kakor pa obsojanje.

Vendar pa moramo paziti, da nam »svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni.«  (Gal 5,13). Imeti moramo podobo ljubečega, usmiljenega Očeta, pa vendarle se moramo po svojih najboljših močeh truditi izogibati se grehu. Človek se sicer lahko tri dni pred smrtjo pokesa svojih grehov, prejme odvezo in vse mu bo odpuščeno. Toda kdo pa ve, kdaj bodo trije dnevi pred smrtjo? Zato je bolje redna spoved, četudi zgolj iz navade, kakor pravi sveta Terezija Deteta Jezusa: »Ne boj se Jezusu zatrjevati, da ga ljubiš, čeprav tega ne čutiš. To je uspešno sredstvo, ki Jezusa tako rekoč primora, da ti prihiti na pomoč.«