Tiho in previdno je stopal konj po mehki travi, ki se je komaj pred mesecem dni osvobodila zimske prevleke in je nežno, sramežljivo rastla v življenje. Tiho in previdno, kakor da bi žival čutila, da ta petek ni tak kot ostali petki in da nima nobene pravice ta dan stopicljati naokoli. Toda žival je pokorna človeku in človek je pokoren svojemu srcu. Jezdec je dobro vedel, da je ta petek, ko jezdi na svojem konju na enega od tistih neštetih lovskih pohodov, poseben petek. Petek ko je na križu umrl naš Gospod Jezus Kristus. Toda žival je pokorna človeku in človek je pokoren svojemu srcu.

Travnata pokrajina je začela prehajati v grmovje, grmovje se je začelo spreminjati v drevesa, drevesa v gozd. Nenavadno tih in temačen gozd je sprejel še bolj temačnega jezdeca. Bil je princ na belem konju, ki ni iskal princese, temveč jo je hotel pozabiti, grenko razočaranje, zaradi katerega je bilo prinčevo srce bolj temno, mrzlo, kakor gozd v katerega je odjahal.

Edina dejavnost, morda razvedrilo, ki je doseglo mrzle in temačne globine njegovega srca je bil lov. V logiki razočaranega in ranjenega srca bolečina zahteva bolečino, rana zahteva rano, smrt zahteva smrt. In naj bodo misli in nauki iz mladosti še tako lepi in pobožni, če ni v srcu plamenčka vere bo vedno živela logika maščevanja, povračila. V lovu se je hotel maščevati za razočaranje, za krivico. Vedel je, da je današnji petek prav poseben petek. Toda žival je pokorna človeku in človek je pokoren svojemu srcu.

Jezdec je bil pokoren svojemu srcu v katerem je vladalo grenko razočaranje, grenka bol in neskončna žalost.

Temačen gozd je pogoltnil temačnega jezdeca. S sklonjeno glavo je žival pohlepno stopala po podrasti, griva vlažna od megle in vlage je zlepljeno visela na sicer ponosnem in mogočnem vratu. Za trenutek je žival postala, da je jezdec lahko prisluhnil gibanju v negibnem gozdu, da bi s svojim ostrim očesom prepoznal predmet svojega lova. Toda žival je pokorna človeku in človek je pokoren svojemu srcu in žival je začutila prisotnost druge živali, ter je zastrigla z ušesi. Ker je žival na milost in nemilost pokorna človeku, ter ga ne more izdati, kakor lahko človek izda Boga. Tudi jezdec je začutil prisotnost druge živali, njegov nezmotljiv voh je zavohal predmet svojega lova in ostre oči so zasledile sledove v tleh. Jezdec je takoj vedel kam mora iti in kaj mora storiti. Začel se je lov.

Žrebec je nagonsko čutil, da mora zasledovati čim bolj tiho, v že tako tihem gozdu, ker bi se drugače zaradi jezdečeve jeze hitro spremenil iz zasledovalca v plen. Zasledovanje se je začelo odvijati čedalje bolj hitro. Nenadoma je gozda zmanjkalo. Na tisti jasi, v tistem tihem gozdu se je lovec srečal s svojim plenom.

Bil je najveličastnejši jelen, kar jih je kdaj videl. Ob pogledu na jelena je jezdeca za trenutek zmanjkalo. Za trenutek je pozabil, da je v temačnem gozdu, na veliki petek. Z mislimi je odtaval na tiste dneve, polne veselja in življenja. Toda nekaj se je spremenilo v njegovem življenju, da ni več užival v ničemer. Lovec se je prebudil iz misli na lepoto življenja, ter se znova zavedel, da je v temačnem gozdu, na jasli, ki so jo pokrivali temačni oblaki, na tisti poseben dan, ko je še narava obmolknila in se čudila, kaj počne jezdec na Veliki petek v gozdu. Toda jelen ni zbežal. Zakaj jelen ni zbežal? Mar ni čutil jezdečeve mržnje v srcu, žalosti, ki je hotela smrt za smrt. Jelen se je obrnil proti lovcu in lovec se je začuden zazrl vanj.

Nenadoma, kot v sanjah, je sonce posijalo skozi oblake in osvetlilo kralja gozdov in med njegovimi veličastnimi rogovi je zasijal velik križ. Igra svetlobe? Čustvena igra hrepenečega srca? Ne, čudež. Čisto pravi čudež. Tak, ki je zapisan v starih in zaprašenih knjigah in jih je duhovnik oznanjal v kapeli jezdečevega gradu. Ta križ ni bil samo nekaj čudovitega, imel je tudi glas: »Hubert, če se ne spreobrneš h Gospodu in si prizadevaš za sveto življenje, boš hitro pristal v peklu!«

Lovec je pozabil, da je lovec. Spoznal je da je Hubert. Hubert, ki je doživel grenko razočaranje, ki je hotel utešiti grenko bolečino v srcu. Hubert, ki je hotel pozabiti na krivico, ki se mu je zgodila. Hubert je strmel v križ med jelenovim rogovjem. Splezal je s konja, ter pokleknil. In zgodil se je še en čudež. Iz davno izsušenih oči, se mu je utrnila solza. Majhna, skoraj neopazna solza je spolzela po njegovem izklesanem licu. Vedel je, kaj mora storiti. Kajti žival je pokorna človeku in človek je pokoren svojemu srcu. V srcu Huberta pa je zakraljeval Kristus.

Takoj zatem je oblak prekril sonce, sonce je nehalo osvetljevati jaso in jelen je postal zgolj jelen. Njegov smrček je ujel vonj konja in jezdeca. Ušesa so preplašeno zastrigla in v skoku je kralj gozdov zbežal v temačen in hladen gozd. A Hubert mu ni sledil, vrnil se je na svoj grad, opravil spoved in bil potolažen. Našel je mir v svojem srcu, ki ga je v gozdu iskal na dan Velikega petka, ko je naš Gospod Jezus Kristus na križu umrl tudi za Huberta in njegovo bolečino in njegovo razočaranje. Jezusova smrt, Jezusova daritev na križu je poravnava za vse naše grehe, za vse naše smrti, za vse naše krivice, razočaranja in grenkobe. Zato lahko kakor Hubert živimo svobodno in prosto, brez zamer in maščevanja. Živimo in rastemo, ter kakor Hubert počasi postajamo sveti.

(foto: pixabay.com)