Osnovna človekova naloga, ki jo mora človek v svojem življenju početi je – živeti! Zadeva pa včasih ni tako enostavna kot bi morala biti. Živimo namreč v času propagande, v času medijev, ki nas nenehno opozarjajo na to, kaj vse nimamo, kaj vse nam manjka in kaj vse bi morali imeti, če hočemo srečno živeti.

Pa srečno življenje niti ni tako odvisno od tega, kaj imaš ali pa česa nimaš. Temveč od tega, kaj si. Kolikokrat se lahko zalotimo, ko si rečemo: še to bom imel, pa bom srečen. Srečen bom ko bom v penzionu, srečen bom, ko bom šel na dopust, srečen bom, ko bom dokončal fakulteto, ter prejel diplomo oziroma doktorat. Pa človek še kar ni srečen, še kar nekaj hoče in hoče in nerga in drgeta, če česa nima. Res, človek je včasih kakor sod brez dna, kakor da ima v sebi nekakšno duhovno trakuljo, ki nenehno zahteva, da žremo in žremo in se nikdar ne nasitimo.

Zato je tukaj Jezus Kristus, da nam pomaga pri najbistvenejši nalogi našega življenja – živeti! Pa se bo zopet nekdo našel, da je bilo včasih bolje in lažje verovati, kakor danes. Pa ni. Človek se ne spreminja tako na hitro, kakor si mislimo. Evolucija je potrebovala milijone let, da smo s štirih tačk prišli na dve tački, pa še danes znanstveniki pravijo, da je hoja po dveh nogah evolucijski kiks, da to ni naravno in da se človek še ni čisto razvil in prilagodil temu, da bi hodil po dveh nogah. Mi pa kar pričakujemo, da se bo človek v nekaj desetletjih navadil na ta moderni način in tempo življenja. Ni se navadil. In se še dolgo časa ne bo. Znanstveniki po svetu že dolgo časa opozarjajo, kako so bolezni današnjega časa: rak in diabetes in revmatična obolenja bolj posledica stresa, živčnosti, nervoznosti in te »duhovne trakulje«. To so tisti »ta pravi« vzroki, da se nekaj v človeku pokvari in usodno umre. Človekovo telo tudi naj ne bi bilo še dovolj razvito, za takšno dolgo življenje.

In vendarle v Svetem pismu beremo, kako so očaki živeli po 120 do 200 let. In ti očaki so z Gospodom Bogom občevali tako, kot mi občujemo danes med seboj, z Bogom so se pogovarjali, kregali in smejali, kakor to počnemo danes mi med seboj. Toda bolj kot se je človek razvijal, bolj kot je postajal kompleksen, bolj je postajal zakompleksan in manj dovzeten na Božjo govorico, ki je govorica šepetanja in ne vpitja, strele in groma, kakor beremo pri preroku Eliju: »Gospod je bil v rahlem šepetu vetra« (1 Kr 19, 12-13).

Kako lahko torej zopet zaslišimo glas ljubega Boga, kako lahko zopet slišimo glas Njegovega ljubečega šepeta, ki nas bo povzdignili in dal moči, da bomo lahko izpolnili najosnovnejšo nalogo našega življenja – živeti.

Problem našega časa propagande in medijev je, da nas nenehno o nečem informirajo , to je, da nam nenehno govorijo kaj vse nam manjka, česa vsega ni in kaj in kako bi moralo biti. Rešitev tega problema je v osredotočenosti. Osredotočenost, nas pripelje do zavedanja Božje prisotnost, Božje previdnosti, ki vse ureja in vodi. Ker se nismo sposobni v vsakdanjem življenju osredotočiti, se pač ne moremo zavedati niti sebe, niti drugih, kaj šele Boga.

Pomivanje posode – je čisto osnovna naloga vsakega gospodinjstva in tudi kakšnega zakrknjenega samca. Tudi ta mora prej ali slej pomiti posodo, razen če bu zaradi plesni že ni zbežala iz korita. Torej, ko pomivaš posodo, se skušaj osredotočiti na vsak predmet pomivanja posebej. Vsak krožnik naj ti bo, kakor da ga prvič v življenju držiš v rokah in ga nikdar več ne boš. Naj ti bo kakor najbolj sveta, krhka, posebna posoda. Nežno ga umivaj in obriši. Ko končaš z enim kosom, greš na drugega. S to preprosto vajo osredotočenosti se boš sprostil. Lažje boš zadihal, ter se začel zavedati, kako neizmerno bogato je tvoje življenje.

K maši pojdi peš – to ne bo dobro samo za tvojo duhovnost, tudi za tvoje zdravje. Srce, pluča, želodec in sladkorna ti bosta zelo hvaležna. Ko se namreč pripelješ, se pripelješ zadnjih pet minut. Pridrviš v cerkev imaš polno opravkov s ključi in prižiganjem svečk in podobnega. In kako se boš pripravil na srečanje z Gospodom. In komaj prideš notri se pa maše že začne. Ni problem, da se sveta maša prej začne, problem je v tebi ker zamujaš. Na veselico ali kako drugo srečanje bomo prišli prej. Ko pa greš peš k sveti maši, obvezno greš prej. Razen iz Grčaric, iz katerega koli drugega kraja, več kot 20 minut nimaš kaj hoditi. Pa lahko hodiš tudi pol ure. Ko boš hodil se boš počasi umiril. Prisiljen boš razmišljati kam greš in čemu greš. S kom se boš pri maši srečal, kaj boš Gospodu daroval, za katere probleme, ga boš prosil.

Kdaj si zadnje slišal ptičje petje, kdaj si zadnje videl kako mravljico ob cesti, kdaj si zadnje duhal vonj pokošene trave. Ko hodiš dihaj, vonjaj, glej, opazuj in se čudi. Če se ne zavedaš okolice v kateri živiš in delaš, kako se boš zavedal Gospoda Boga v tabernaklju.

Na mnoge načine poizkušaj se osredotočiti. Delaj samo eno stvar na enkrat, nikdar ne delaj po načelu mimogrede. Hodi počasi, dihaj počasi in globoko. Pa boš začel živeti drugače in spoznal boš, da Gospod že skrbi zate in da te že ljubi. Toda ti, zaradi hitrega tempa življenja tega pač nisi opazil.

In ne pozabi: živiš samo enkrat. Z Jezusom pa lahko živiš večno! In ne govori, da se nič od napisanega ne da storiti. Če si veren, če hočeš biti veren, če hočeš živeti in preko življenja pri v večno življenje v nebeškem kraljestvu, boš lahko storil.