Janezenistična, heretična miselnost, ki se je tako korenito zakoreninila v slovenska srca nas uči, da je telo nekaj slabega, kar je potrebno krotiti. Prava krščanska misel, ki izvira iz začetka krščanstva pa nas uči, da je telo orodje Odrešenja. Živi človek je Božja slava pravi sv. Irenej Lyonski (130-202, goduje 28. junij). In samo živ človek pride v nebesa. Od tukaj prihaja potreba po poslednjih zakramentih. Poslednji zakramenti, redno zakramentalno življenje človeka pripelje v nebesa, ne količina zvonjenja po smrti.

Telo pa se seveda lahko spremeni v orodje pogubljenja. Če se telo zlorablja, uničuje. Zato je potreben post, da se napravi v telesu in življenju ravnovesje.

Post ni samemu sebi namen v trpinčenju, samozatajevanju, bičanju, ležanju na trdih in mrzlih tleh, stradanju do nezavesti. Namen posta je da človekovo telo in življenje postaneta jaslice, v katero je položena Božja duša. Namen posta je, da telo postane Orodje Odrešenja. Križ na katerega je pribito Jezusovo telo, zato, da bi ga Božja ljubezen obudila na Velikonočno jutro. Človek bo vstal od mrtvih s svojim telesom. Zato je pepeljenje po smrti poganska razvada, popolnoma nesprejemljiva z bistvom krščanstvom. Potimo se zato, da spravimo v ravnovesje svojo dušo in telo. Da spravimo v ravnovesje naše odnose, med Bogom in nami vsemi.

Če nas post ne približa ljubezni je ta post samemu sebi namen. Namen postnega časa je da spoznamo, da smo ljubljeni in da se naučimo ljubiti. Cilj postnega časa je izpolnjen, ko na Veliko noč spoznamo, da je Jezusa obudila Božja ljubezen. In če smo zaradi te Božje ljubezni po Veliki noči postali za velikost gorčičnega zrna boljši, ter smo morda vsaj z enim človekom bodisi obnovili odnos, bodisi ga na novo vzpostavili, če smo vsaj enemu človeku postali prijatelj/ica oz. smo vsaj pri enem človeku bili spoznani za vredne biti prijatelj/ica, potem bomo zagotovo z Jezusom na Velikonočno jutro vstali v novo življenje. Ker je ljubezen obudila Jezusa od mrtvih.

Ljubezni pa se približamo preko miloščine. Kajti, ko mi našemu telesu odtegnemo nekaj ugodnosti, nastane tam praznina. Temu lahko rečemo 'abstinenčna kriza'. To krizo je treba premostiti, praznino je potrebno napolniti. Odrekanje napravi praznino v našem življenju, vendar napravi tudi nek višek: časa, materialnih dobrin, itd. In to kar je viška lahko podarimo bližnjemu. Samo tam kjer nastane praznina jo lahko napolnimo - z ljubeznijo.

Če se na primer v postnem času odrečemo čokoladi, bo v naši shrambi višek čokolade, s katero lahko razveselimo bližnjega. Če se na primer v postnem času odpovemo gledanju televizije ali računalniškim igricam in podobno imamo višek časa, ta višek časa lahko namenimo bližnjemu. In podobno. Bog se je odpovedal udobju nebes, zato da se je lahko učlovečil.

Potem pa je še vprašanje molitve. O tem je že veliko napisanega in izgovorjenega in nikdar se ne moremo dobro približati temu krščanskemu pojmu. Molitev je rešitev za vsako življenjsko težavo, toda kakšna naj bo ta molitev. Jezus nam pravi: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili« (Mt 6,7) Včasih se mi zdi, da moramo pri molitvi izpolniti neko določeno normo. Nobena odvečna beseda ne bo ganila nebeškega Očeta, ker molitev ni izgovarjanje nekih magičnih obrazcev. Molitev je dejanje vere: »Če boste verovali, boste prejeli vse, kar boste prosili v molitvi.« (Mt 21,22). Če se postimo ali dajemo miloščino iz verskega razloga, potem so tudi ta dejanja molitev.

Pri molitvi ne gre namreč toliko za besede, temveč gre za dejanje. Ko gre Jezus na goro molit, evangeliji ne pove nič o Njegovih besedah, temveč govori o dejanju: »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu« (Lk 6,12). Ko želimo Boga razžaliti z grehom, ne potrebujemo veliko besed, kajti: ko krademo, nečistvujemo, ubijamo, malikujemo itd. tega ne počnemo z besedami. Temveč predvsem z dejanji. Lahko se z različnimi besedami izgovarjamo zakaj ne gremo k maši ali zakaj ne gremo k češčenju svete evharistije, toda bistvena stvar je, da ne gremo.

Jezus torej ni molil samo z besedami, temveč s celim svojim telesom. S celim telesom je tako goreče molil, da je v Getsemanskem vrtu potil krvavi pot. Ko smo torej pri sveti maši, pri sveti maši sodeluje celo naše telo, da bi duša čimveč pridobila: ko stojimo, sedimo ali klečimo. To ni cerkvena gimnastika, to je telesno sodelovanje. Ko izgovarjamo besede, ko pojemo, poslušamo, aktivno sodelujemo pri obredu, kajti obred je sredstvo komunikacije med celim živim človekom in Bogom. Zato sta sveta maša, posebej nedeljska in češčenje Najsvetejšega Zakramenta najboljša in najučinkovitejša načina molitve.

In ko smo pred Najsvetejšim zakramentom, ni bistvena količina besed, ki jih izgovorimo, ali mislimo, temveč naša telesna prisotnost. Zakaj ko grešimo, ne grešimo samo v mislih ali besedah, temveč tudi v dejanjih. Zato tudi, ko molimo, molimo ne samo v mislih ali besedah, temveč v dejanju.