Katoličani verujemo v vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih, ter v Jezusovo navzočnost v svetih zakramentih. Zaradi te vere pričakujemo da bomo nekoč deležni večnega zveličanje, to je večnega življenja v nebeškem kraljestvu.

Vsak katoličan je sam odgovoren, da bo živel v skladu z vero in naukom Cerkve. Te odgovornosti je oproščen tisti, ki ni pri zdravi pameti, da bi se sam o tem odločal, npr. otroci, starejši, bolniki, umirajoči itd. V tem primeru morajo svojci in bližnji poskrbeti, da omenjene osebe redno prejemajo zakramente svete spovedi, svete evharistije in bolniškega maziljenja (poslednjega olja).

Nihče ne more živeti z Bogom, če mu popolnoma ne pripada. Zato katoličani, po svoji veri v Jezusovo skrivnostno navzočnost v svetih zakramentih, s prejemanjem svetih zakramentov vstopamo in obnavljamo milosten odnos z Bogom in milost je za zveličanje potrebna. Molitev, dobra dela, razne pobožnosti lahko pomagajo k milostnemu odnosu z Bogom, ne morejo pa nadomestiti edine zveličavne milosti, ki jo prejemamo preko svetih zakramentov. Prav tako ne morejo ohranjati milostnega stanja z Bogom: »Vsak človek prejme v svoji neumljivi duši večno plačilo takoj po smrti v posebni sodbi – ki postavi njegovo življenje v odnos do Kristusa – bodisi prek očiščevanja (vice), bodisi s takojšnjim vstopom v nebeško blaženost, bodisi s takojšnjim pogubljenjem za vekomaj.« (KKC 1022).

V primeru, da katoličan umre brez poslednjih zakramentov, pa je sicer v času zemeljskega življenja redno prejemal zakramente svete spovedi in evharistije (zapovedani prazniki, nedeljska sveta maša, prvi petki itd.) je njegova duša podvržena prečiščevanju v vicah: »Tistim, ki umrejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni (predno in redno prejemanje zakramentov, a brez poslednjih zakramentov) je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi doseli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje« (KKC 1030)

Za velike grehe zaslužimo večno kazen (večno pogubljenje), ki se nam odpusti pri veljavni spovedi. V primeru, da je naše spreobrnjenje, ki izhaja iz goreče ljubezni, tako popolno, da doseže naše popolno očiščenje, se nam izbrišeta obojni kazni, večna in časna. Če bi v tem stanju umrli, bi prišli brez vic v nebesa.

V primeru, da pokojni v času svojega zemeljskega življenje ni redno prejemal zakramentov oz. jih je s polnim razumom zavračal, ter niti pred smrtjo ni hotel prejeti poslednjih zakramentov, pokojnikova duša odtava v pekel: »Umreti v smrtnem grehu, ne da bi se ga bili skesali in ne da bi prejeli usmiljeno Božjo ljubezen (spoved), pomeni po svoji lastni svobodni izbiri ostati za večno ločeni od Njega. In to je tisto stanje, ki ga označujemo za »pekel«. (KKC 1033)

Živi ali mrtvi, po krstu pripadamo Kristusu. Trpljenje duš v vicah ali peklu praviloma učinkuje tudi na življenje živih. Saj bomo sojeni tudi po tem, kakšen odnos imamo do poslednjih reči, in ne samo do tuzemskih užitkov.

***

Cerkev je usmiljena, kakor je usmiljen nebeški Oče, ki ne želi, da bi se kdor koli pogubil. Zato Cerkev za zveličanje pokojnih namenja popolni odpustek: »Odpustek pridobimo tako, da Cerkev z oblastjo zavezovati in razvezovati, kakršno ji je podelil Jezus Kristus, posreduje v korist kristjana in mu odpre zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov, da bi dobil pri Očetu usmiljenja odpuščanje časnih kazni, povezanih z njegovimi grehi. Cerkev hoče s tem ne samo priti na pomoč kristjanu, ampak ga tudi spodbuditi k delom pobožnosti, pokore in ljubezni.

Ker so rajni verniki na poti očiščevanja tudi člani istega občestva svetih, jim moremo pomagati med drugim s pridobivanjem odpustkov zanje, da bi bili oproščeni časnih kazni, ki jih dolgujejo za svoje grehe« (št. 1478–1479).

Popolne in delne odpustke lahko naklonimo dušam v vicah po načinu priprošnje, ne pa živim na zemlji; njim lahko pomagamo, da se sami odločijo zanje.

Skupni pogoji za prejem popolnih odpustkov za rajne od 1. do 8. novembra:

1) Biti moramo v Božji milosti; nenavezani na noben greh, tudi na malega ne (če nimamo nobenega greha, tudi najmanjšega ne in si ga tudi v bodoče ne želimo); prejmemo zakrament svete spovedi; to je lahko več dni prej ali pozneje; kdor redno hodi k mesečni spovedi, lahko vsak dan prejme vse možne odpustke, če izpolni potrebne pogoje in živi v posvečujoči Božji milosti;

2) treba je imeti namen, da jih hočemo prejeti; hvalevredna je navada, da namen obudimo že zjutraj za vse odpustke, ki jih ta dan lahko prejmemo (in jih darujemo dušam v vicah);

3) izpolniti moramo predpisano delo in to ravno na predpisani dan; če je odpustek vezan na pobožen obisk cerkve ali kapele ali pokopališča (s tem pokažemo, trud, volji in vero); za vsakega pokojnika posebej

4) potrebno je po papeževem namenu vero, očenaš, zdravamarijo in slava očetu, za vsakega pokojnika posebej

5) vreden prejem svetega obhajila;

Sveto obhajilo in molitev po namenu svetega očeta se priporočata na dan odpustka. Oboje je potrebno za vsak popolni odpustek. Ena spoved pa velja za več popolnih odpustkov, a seveda moramo biti brez vsakega, tudi najmanjšega greha.