Kaj se zgodi, ko vero potisneš v tisto sfero, ki jo imenujemo prosti čas? Vera postane dolgčas, nerazumljivo ponavljanje nekih obredov in resnic, ki jih ne sprejemaš, ker jih ne razumeš. Zakaj bi se v prostem času ukvarjal z nečim, kar ne razumem? A tudi vsakdanje življenje ni povsem razumljivo.

Ampak ga vseeno sprejemamo. Če ga ne, se pa zakadimo ali pa zapijemo. A življenje je tukaj, kakor Jezus Kristus.

Vsega se ne da razumeti, potrebno pa je sprejeti. Če ne sprejemaš se zgodi, da se začnem boriti z mlini na veter. Rad bi vse spremenili, a vrtiš se kakor v začaranem krogu.

Poizkusiš tukaj, poizkusijo tamkaj: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo nasloni l .« (Mt 8,20) a nobena dejavnost, noben trud ne prinese miru, v nemirno od življenja preobremenjeno srce.

Res je, kar pravi sveti Avguštin: »Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi o Gospod«. In ko spregovoriš o veri, o Jezusu, še nekako gre, ko pa spregovoriš o sveti maši in sveti spovedi, pa se zamahne z roko. Kaj pa je vera, kaj pa je Jezus brez svete maše in brez svete spovedi? Nič, prazna filozofija, prazna ideologija, fantazma razočaranega otroka.

Zato vera ne sme biti hobi, mora biti način življenja. Četudi ga ne razumeš v vseh odtenkih. Kakor pravi Bog Pavlu: »Dovolj ti je moja milost«. Milost, ki prihaja iz obiskovanja nedeljske maše, opravljanja spovedi in ko tu pa tam, svojo dušo izpostaviš sevanju Jezusa iz (zaprtega) tabernaklja.

foto: pixabay.com