Pokazatelj ali je župnija živa ali mrtva, niso samo suhoparni statistični podatki krščenih, prvoobhajanih, birmanih, umrlih, temveč predvsem naš odnos do vstalega Kristusa, ki živi v sveti evharistiji. Mučenec sveti Janez Fisher je že leta 1526 poudaril to resnico: »Če namreč pozorno opazujemo obdobja duhovnega razcveta v Cerkvi in obdobja propadanja kot tudi različne reforme, ki so pogosto sledila ena drugi, moramo ugotoviti naslednje: krivo za propadanje v Cerkvi lahko pripišemo zanemarjanju in zlorabi Najsvetejšega oltarnega zakramenta. Po drugi strani pa opazimo tudi naslednje: časi pristnih reform in cvetočega cerkvenega življenja so vedno sledili tenkočutni predanosti Najsvetejšemu zakramentu«.

Če Cerkvi odvzamemo Najsvetejši zakrament, ni to nič drugega, kakor ena izmed mnogih kulturno-humanitarnih organizaciji, za kratkoročno utišanje vesti in krivde, ki se v človeku pojavi v tistem letu, ko prvič napravi neko neumnost (greh).

Cerkev se spreminja včasih na boljše, včasih na slabše, vendar ne samo zaradi vodstva, ki je sicer lahko boljše ali slabše. Cerkev se spreminja, ker se spreminjamo verniki, mi vsi pa se spreminjamo glede na našo oddaljenost oz. bližino sveti evharistiji. Daleč od oči, daleč od srca velja tudi za vernika.

Poizkusimo v mesecu juniju, ki je mesec Jezusovega Srca, mesec duhovništva, mesec svete evharistije, usmeriti svoje oči na ta čudovit zakrament, da bo naše srce in življenje deležno Božje milosti in usmiljenja.

EVHARISTIČNI MESEC JUNIJ

Mesec junij je mesec praznikov in dni, ki imajo bodisi evahristični značaj oz. so na ta zakrament neločljivo vezani. 9. junija obhajamo Binkoštno nedeljo, kot praznik Cerkve varuhinje svete evharistije. 20. junija praznujemo praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, nato 28. junija praznik Jezusovega Srca, ki usmiljeno krvavi za naše grehe, ter seveda 29. junij praznik apostolov Petra in Pavla, ko na ta dan naši škofje posvečujejo nove duhovnike.

Izraz »evharistija« je grškega izvora in so ga začeli uporabljati prvi kristjani okoli leta 100. Besedo prevajamo kot 'zahvalo'. Saj je Jezus pri prvi večerji vzel kruh, se zahvalil in ga razdelil med učence. Sveta maša je v prvi vrsti zahvalna daritev za Božjo ljubezen, ki je obudila Jezusa od mrtvih. Sveta maša je naša zahvala za vse milosti in dobrote, ki jih v življenju prejemamo in moramo iskreno povedati, da jih ni malo. Seveda so v življenju tudi oblaki tegob, nesreč, bolezni, trpljenja. Vendar sonce Jezusove ljubezni nenehno sije in včasih uspe, največkrat če mi to dovolimo, prodreti skozi te oblake in ogreje naša srca in življenja.

Sveta maša je najboljša preventiva in kurativa pred zlom. Je najboljši in najučinkovitejši eksorcizem, ki zlo prežene stran. Za nas vernike je to lahko velikokrat, ko pride vse skupaj v navado in tradicijo, zgolj nek košček kruha, ki ga prejmemo, ker ga pač vsi prejmejo. Toda žal preko nevernih in vseh tistih, ki prezirajo Boga in krščanstvo spoznavamo veličino Jezusove prisotnosti v tem zakramentu: kajti koliko truda, energije nekateri porabijo, da bi oskrunili ta zakrament ali pa vsaj objekte, ki ga hranijo.

Zato resnično boli, ko vidiš, da je krščanstvo za marsikaterega »vernika« zgolj neka verska storitev, izdajanje raznih potrdil in brskanja po cerkvenih arhivih. Ne boli spotikanje nevernih. Boli zanemarjanje Najsvetejšega zakramenta, boli prazna cerkev ob češčenju, adoraciji, boli mlačnost, boli bodisi tista janzenitistična miselnost, da sem preveč grešen, preveč nepopoln da bi bil vreden Jezusove navzočnosti, bodisi nihilistična miselnost, da je vse skupaj brez veze, da nič ne pomaga, da se nič ne spremeni. Kdo je v bistvu vreden Jezusove daritve? Vreden ni nihče, kakor ni nihče od nas vreden, da nas bližnji ljubijo in sprejemajo. Ker je daritev ljubezen in ljubezen je dar, ki jo sprejmeš, ne da bi si jo zaslužil, ki jo dobiš, ker je kupiti ne moreš.

Kristjanova moč ni v umu ali mišicah, temveč v srcu, ki je sposobno sprejeti Jezusovo navzočnost v Najsvetejšem zakramentu. Kristusova navzočnost spreminja svet preko nas. Ko molimo, ko častimo Najsvetejši zakrament, se spreobračajo najprej naša srca. In več src ko se spreobrne več sveta se spremeni na bolje. Morda pa je to vzrok naše mlačnosti: da se bojimo, da se nas bo Jezus dotaknil, da se morda bojimo, da bomo na svet in življenje začeli gledati v drugačni, boljši luči. Bojimo se, kaj vse bomo izgubili, namesto da bi se veselili, kaj vse bomo pridobili.

Katoličana brez svete evharistije ni. Lahko je nekakšna nedoločena meglena zmes krščanstva in spoštovanja nekih čudnih univerzalnih vrednost, ki so ali niso bolj ali manj krščanska. Morda se lahko zdi, da človek dobro živi brez nedeljske svete maše, obhajila in češčenja oz. adoracije Najsvetejšega zakramenta. Vendar na dolgi rok se daljša odsotnost ne obrestuje. Poudarjam na dolgi rok, ker je krščanstvo »maraton na dolge proge«. Ne obstaja instant ozdravljenje in ne obstaja instantna rešitev problemov in težav. Velikokrat je potrebno iti k spovedi za en in isti greh. Ker so nekateri trdovratni in se nam globoko zažrejo v srce in življenje. Kar spomnimo se, kako se nam določene misli zažrejo v notranjost in se jih ne moremo znebiti, določene misli pa kar minejo.

Daleč od oči, daleč od srca velja za vsak odnos. Tudi z Bogom. Ne dovolite si daljše odsotnosti od Najsvetejšega zakramenta – evharistije, ker se odnosi na daljavo nikdar ne končajo srečno. Seveda nikdar ni prepozno, da se vrnemo, Gospod nas bo vesel ob vsakem času in vsakem življenjskem obdobju, toda nikdar ne vemo točno, kdaj je lahko prepozno.