Po Veliki noči ostane samoten križ na Golgoti, ter prazen in zapuščen grob. To dejstvo nam govori eno: Jezus je vstal in živi. Jezus nas ni pustil same, temveč je izpolnil, kar je obljubil: vstal je od mrtvih. In dejstvo njegovega vstajenja je sveta maša. Preko svete maše, je Jezus navzoč tudi danes. Pravzaprav se dogodek iz Emavsa, ponavzočuje vsak dan pri sveti maši.

Učenca zbegana in razočarana odhajata iz Jeruzalema v Emavs. Tako tudi mi, obremenjeni z različnimi težavami in skrbmi odhajamo iz svojih domov in prihajamo v cerkev. Na poti v Emavs se učencema pridruži Jezus. Učenca mu potožita. To se dogodi, ko na začetku svete maše obudimo kesanje nad storjenimi grehi. To svoje pripovedovanje svojih težav, skrbi, razočaranj nadaljujemo s spevom Gospod, usmili se. Gospod prisluhne našim tožbam, ter nam po besedah duhovnika podeli splošno odvezo, ter začetni del svete maše sklene z glavno mašno prošnjo, ki zajema vse prošnje vernikov, ki so pri tisti sveti maši navzoči.

Jezus nato začne učencema razlagati. To počne tudi nam, ko pri sveti maši beremo Božjo besedo. Na nedelje in praznike dobimo še dodatno razlago preko homilije oz. pridige, katere namen ni in ne sme biti reševanje duhovnikovih/škofovih frustracij. Pridiga ne sme biti pranje možganov vernikov, tudi ne prodajanje duhovnikove/škofove prazne slame, temveč zgolj in samo razlaga Božje besede v luči in nauku Katoliške Cerkve. To ni vedno lahko, zato so pridige včasih boljše, včasih slabše.

Po Božji besedi, ki jo na nedelje in praznike zaključimo z veroizpovedjo, sledijo prošnje za vse potrebe. Tudi tukaj verniki Jezusu polagamo na srce svoje skrbi, svoje težave, svoje potrebe. Nato pa se zgodi vrhunec, preko katerega sta učenca prepoznala Jezusa: lomljenje kruha ali evharistična daritev. Pri tem momentu svete maše, se ponavzočuje, na nekrvavi način Jezusova daritev na križu. In ne samo daritev na križu, tudi Jezusovo vstajenje od mrtvih, ko je navzoč v presveti hostiji.

Kakor se je dal preko lomljenja kruha prepoznati učencema na poti v Emavs, tako kako ga mi sprejmemo v svoje življenje, kot kruh življenja, ga častimo preko posvečene hostije v monštranci, prejemamo Njegov blagoslov.

Sveta maša je resnično znamenje upanja. Kajti ko se ti zdi da je vsega konec, ko se ti zdi, da je vse brezupno, da se ne da nič več narediti, da je vse prepozno, da smo zapuščeni od Boga in ljudi, nas zvon iz cerkve, pogled na cerkev, pogled na križ, ki stoji ali visi praktično na vsakem voglu spomni, na Jezusovo resnično navzočnost v tabernaklju, pri sveti maši, pri češčenju.