Iz prafare Ribnica v ribniškem gospostvu je leta 1788 nastala jožefinska fara Dolenja vas. Obsega vasi Blate, Dolenja vas, Kot, Prigorica in Rakitnica. Duhovnik je imel tu različne nazive: župnik, lokalist, vikar, lokalist etc. Vse do 2. sv. vojne je fara imela tudi kaplana. V letih 1812-13 so namesto male kapele sv. Roka v vasi postavili na hribu nad vasjo cerkev sv. Roka, ki je bila posvečena leta 1830. Fara ima dve podružnici in sicer v Prigorici cerkev sv. Petra in v Rakitnici cerkev sv. Vida. Podružnici imata vsaka svoje pokopališče, za farno cerkev pa je pokopališče v Prigorici. Šola je dobila svojo stavbo že leta 1846, pri čemer so bili zelo aktivni tudi duhovniki. Velike težave in škodo je pogosto delala s poplavami reka Ribnica. Poleg kmetijstva so se ljudje ukvarjali še z gozdarstvom in lončarstvom.

Pred letom 1812 je stala majhna okrogla cerkvica sredi vasi, tam kjer je sedanja kapela sv. Roka. Ta cerkvica je imela na sredini strehe majhen turmček, kjer sta bila obešena dva zvončka, na katera se je zvonilo iz sredine cerkvice. Ta mala cerkev je bila od začetka do leta 1788 podružnica velike, raztegnjene glavne fare Ribnica. Leta 1788 je bila povzdignjena v farno cerkev in ker ni moglo vanjo iti veliko ljudi, je bil  takoj na začetku sprejet sklep, da zgradijo namesto te cerkve novo cerkev. Ta sklep je bil uresničen šele leta 1812. V tem letu so podrli to cerkvico in začeli graditi novo na hribu. Leta 1815 je bilo prvikrat prestavljena božja služba iz stare  cerkvice v novo. V letu 1830 , 1. avgusta je bila posvečena po prečastitemu knezo-škofu Antonu Alojziju. V letu 1837  je cerkveni zvonik dobil sedanjo uro. V letu 1841 je ista cerkev dobila orgle. Leta 1850 je bila napravljena oltarna slika sv. Roka. Leto 1873 je bilo za župnijsko cerkev zelo pomembno leto, saj je takrat dobila nov glavni oltar. Ta novi oltar, ki  je dar častitljivega gospoda kanonika iz Ljubljane Franca Kramarja, je naredil na Gorenjskem v Dupljah Janez Gosar iz trdega hrastovega lesa. Mensa oltarja je narejena iz gorenjskega marmorja, narejena v Škofji Loki. Sestavljajo jo trije kosi, od teh sprednji tehta 60 centov. S tem darom, vreden 1800 gold. si je g. Kramer postavil najlepši spomenik v svoji rojstni fari in s tem zavezal svoje sodeželane - rojake za stalno molitev za njegov dušni blagor.

PODRUŽNIČNA CERKEV V PRIGORICI

V osnovi baročna stavba, prezidana leta 1855. Bogata notranja oprema, glavni oltar je naslikan na steno in je kompozicijsko vezan z oltarno podobo, delo P. Kunla, 1855. Kropilni kamen z letnico 1705. Ob cerkvi je opuščeno pokopališče

CERKEV SV. VIDA V RAKITNICI

Sedanjo podobo je cerkev dobila leta 1876, ko so jo temeljito prezidali po načrtih stavbenika Janeza Potočnika iz Ljubljane, vendar je verjetno  bistveno starejša, saj je za zidanim oltarno oporo letnica 1574. Stari zid so dvignili za dve klaftri. Naredili so nova okna glede na pozidavo. Prezbiterij in ladjo cerkve so obokali z novo opeko. Naredili so novo ostrešje in ga pokrili z opeko. Nov je bil tudi  zvonik, pokrit s pločevino in nov kor. Zidarska dela je za 1200 goldinarjev opravil zidarski mojster Peter Ferrai iz Comonsa v Italiji. Nadzornik pa je bil Nikolaj Zuliani. Mizarska, kleparska, tesarska in ključavničarska dela pa so opravili domači obrtniki. Celotna obnova je stala 3000 gokldinarjev,  100 goldinarjev pa je prispeval tudi takratni avstrijski cesar Franc Jožef, 320 goldinarjev pa je prispeval kanonik v Ljubljani, domačin iz Prigorice Franc Kramar.

Cerkev je dolga 17  min široka 6,3 m, visoka pa 7 m.  V zidanem oltarju, ki ga je leta 1879 naredil Franc zajec iz Ljubljane,  je verjetno Goetzlova podoba zavetnika cerkve sv. Vida. Ob straneh sta dva kipa iz mavca in sicer sv. Jožef in sv. Frančišek Ksaverij. Nad glavno sliko je reliefna podoba sv. Trojice. Oltar krasijo tudi štirje angelčki. Celoten oltar je dar kanonika Franca Kramarja Na oltarnem nastavku je napis Franc Kromar, maler 1911. Tega leta je bila namreč cerkev prenovljena. Istega leta je cerkve dobila tudi dva kipa in sicer: Srce Jezusovo in Srce Marijino po prizadevanju tedanjega ključarja Janeza Lovšina. Lesena kipa sta tirolsko delo in stojita na lesenih podstavkih na vsaki strani ladje. V kotu je  še manjši kip sv. Terezije Deteta Jezusa.

V nedeljo 17. septembra 1911 je dekan Franc Dolinar  pri maši ob 10. uri blagoslovil kipa presvetega Srca Jezusovega in Marijinega. Mašo je vodil župnik Vrhovšek. Kipa sta stala 473 Kron , večinoma os zanju darovali Amerikanci in nekaj vaščani. Naredil ju je Josef Rifener St. Ulrich.

SV.  MARJETA

Kapela sv. Marjete stoji sredi dolenjevaškega polja, na rahlo dvignjenem mestu.  Po ustnem izročilu naj bi bilo tu nekdaj tudi dolenjevaško pokopališče, vendar pisnih virov, ki bi to potrdili ni. Sedanja kapela je prezbiterij nekdanje cerkvice, ki so jo postavili po letu 1828. Kdaj in zakaj so podrli ladijski del ni znano. Ostal pa je prezbiterij.  Župnik Škulj v Kroniki piše, da je v letu 1920 obnovil to kapelo, ki je po njegovih besedah bila precej zapuščena in je služila za vedrenje obdelovalcem dolenjevaškega polja in celo za prenočevanje ciganom. Župnik je hotel kapelo imeti za božjo službo, zato jo dal obnoviti, za kmete pa je zraven dal postaviti posebno lopo. V kapeli na storpu freska Svetega Duha, slika slika sv. Marjete.

GLAŽUTA

V osrčju kočevsko-ribniških gozdov, kateri skupaj z notranjskimi gozdovi in gozdovi trnovske planote predstavljajo največji strnjeni gozdni kompleks v Srednji Evropi. V dolini nad vasjo Grčarice so tedanji lastniki grofje Auerspergi leta 1835 zgradili peč za pridobivanje pepelike in v letu 1840 je pričela obratovati steklarna. Od tod ime Glažuta. Obratovala je do leta 1871, ko je bila predelana v parno žago in je bila leta 1887 ponovno obnovljena, posodobljena, tako, da je delovala vse do druge svetovne vojne. V najboljših letih je v Glažuti sezonsko delalo okrog 80 ljudi, redno zaposlenih pa jih je bilo okoli 30. Tu je bilo naslenje v katerem je živelo 20 družin, obstajala je šola, trgovina, delavska menza.

Leta 1926 je grofica Auersperg dala zgraditi kapelo Srca Jezusovega, ki je spadala pod župnijo Grčarice. Lastnikom Glažute, predvsem pa delavcem in njihovim družinam je kapela ob napornem življenju in zelo trdem delu nudila duhovni vir moči, otrokom pa pomemben del verske vzgoje. V kapeli so bila bogoslužja, prva sveta obhajila, leta 1933 pa celo birma, otroci so hodili k šmarnicam, v kapeli je bila tudi poroka.

Leta 1941 je bila Glažuta požgana, kapeli pa je bilo prizanešeno. Leta 1984 so tukajšnji gozdarji obnovili streho kapele in jo tako rešili končnega propada. Kapela je bila obnovljena in blagoslovljena leta 2004.