Morda se je kdo kdaj vprašal: tole z vero, s Cerkvijo, z Bogom nekaj ne štima, ne deluje, nekaj manjka, nekaj ni tako, kot bi moralo biti. To lahko čutimo v svojem srcu, v svojem življenju, ko smo versko dejavni ali nedejavni, o tem razmišljamo, se pogovarjamo, včasih jezimo, zaskrbljeno zremo v prihodnost ali pa topo gledamo v svet. Ljudje vznemirjajo svoje sive celice in prebavne trakte s tem ko se razmišljajo o  duhovniškim celibatom, teorijami zarote, blagoslovi homoseksualcev, kateri papež je bolj papeški od apostola Petra itd. Koliko takih misli je dejansko pomembnih za nas ta trenutek?

Razlog, da nekaj ne štima je po vsej verjetnosti v tem, da preveč trpimo za nepomembne stvari. Podobno nam pravi že Jezus v evangeliju o Mariji in Marti: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.« (Lk 10,41-42) Ko v življenju ne izbiramo dobrih del, dobrih stvari, ki nam ne morejo biti odvzete, temveč posegamo vsem ostalim, kar je minljivo in shranjeno v preperelih torbah, takrat običajno v življenju nekaj ne štima.

Dejansko se ne zavedamo, kaj je dejansko pomembno, kaj življenje drži pokonci in kaj ga tepta. Tako na primer se vsako zimo marsikomu zbudi

po zimski kapeli, zaradi mrzle cerkve. V cerkvi je mraz. Prav gotovo. Če bi bilo drugače, bi bilo čudno.  Toda ni problem v mrazu, problem v našem dojemanju mraza, v vprašanju zakaj bi sploh bili na mrazu.  Mi smo tisti, ki gremo iz domače tropske vročine, na mraz Antarktike v pičlih petih minutah vožnje za avtomobilom. Če koga v takih razmerah ne zebe – je čudak. Po drugi strani pa čepeti na mrazu in klepetati, opravljati pred mrliško vežico pa ni problema. Naši predniki so šli iz mrzle hiše, prečkali vas zavito v mraz in prišli v mrzlo cerkev. V bistvu so šli iz mraza v mraz. Če bi šli ljudje danes vsaj peš iz toplega doma v mrzlo cerkev, bi se po tej poti mrazu privadili. Nekaj je tudi v tem, da virusi in bakterije niso prijatelji z mrazom. Topla, majhna zatohla kapela je prej infekcijski inkubator, kakor pa svet prostor. Podobno je poleti: zunaj vroče, doma ali pa na delovnem mestu, v avtomobilu pa klima ustvarja strupen mraz. Dandanes nas lahko poleti v marsikje v notranjosti zebe. Iz vročine v polarni mraz in obratno. In se čudimo, da smo bolni.

Biti v mrzli cerkvi pozimi pa je stvar naše pobožnosti – recimo temu meditacije. Razmišljajte o Jezusu, ki se je rodil v mrzlih jaslicah (v Palestini je tudi poleti ponoči precej mrzlo), marsikatero noč je prečul v molitvi (v Palestini je tudi poleti ponoči precej mrzlo) in za nas je umrl na lesu križa (v Palestini je v lahko v petek popoldne precej vroče). S tem, ko potrpimo v mrzli cerkvi pozimi, ali pa poleti v vroči, izražamo in krepimo svojo vero v Jezusovo prisotnost v tabernaklju. Zagotovo ne bomo trpeli in potrpeli za nekaj kar je mrtvo, nepomembno, zgolj za neko idejo ali tradicijo. Temveč bomo potrpeli zgolj za tisto, kar je resnično pomembno. In če nam je vera pomembna, če nam je pomemben odnos z Jezusom, če nam je Jezusova prisotnost v tabernaklju pomembna, potem bomo zagotovo potrpeli in trpeli za nekaj pomembnega in ne nekaj nepomembnega. In to pomembno trpljenje bo obrodilo sad. In čisto malce za dodatek: ko trpimo in potrpimo zaradi vere: s »svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.« (Kol 1,24)

Problem je torej, da se ne zavedamo, kaj imamo, kaj smo.  Ne zavedamo se resničnosti. Če bi šli pozimi peš v cerkev, mraza v cerkvi zagotovo ne bi tako izrazito čutili. Obenem pa je pot, ki jo opravimo tudi meditacija-pobožnost. Pot do cerkve je kot nekakšen most med mano in Bogom. Imamo cilj, vemo kam gremo – v cerkev. Vemo približno koliko časa bo trajala ta pot. In v tem času, lahko razmišljamo: kakšen je moj namen? Kaj pričakujem od Boga? Kaj Bog pričakuje od mene? Kakšen je najin odnos z Bogom? Kaj mu bom jaz njemu in kaj bo On meni daroval? In podobno. Pot, ki jo opravimo do cerkve je priprava na srečanje z Bogom. Naše misli se umirijo, izostrimo svoj namen, začnemo se zavedati kam gremo in zakaj gremo, ter se lahko tako v cerkvi lažje skoncentriramo in smo bolj odprti za milosti, ki prihajajo iz tabernaklja, ali pa spovednice. Če pa se do cerkve vozimo, pa moramo biti osredotočeni na cesto. In zmanjka tisti čas priprave in zato seveda ne prejmemo in se ne zavedamo milosti, ki naj bi jih prejeli. In zato nekaj ne štima.

Ker se ne zavedamo Jezusove resničnosti kaj je sveta maša, marsikoga z moti, da se sveta maša ne začenja točno ob uri. Pa mi povejte, katera stvar na tem svetu, ki je resnično pomembna poteka po urniku? Mislim, da nihče ne opravlja velike ali male potrebe po urniku, temveč takrat ko ga prime. Mislim, da se življenje ne začne in ne konča po urniku, tako kot bi si mi to želeli. Zopet se moramo vprašati, koliko mi je pomembna sveta maša? Ali si bom vzel čas in prišel prej, ter na sveto mašo čakal, kakor pač čakamo na pomembne stvari, ali pa bo sveta maša lovila nas? Ko sveta maša postane nepomembna jo zamudimo, ali pa sploh ne pridemo in se jezimo, ker pridemo nekje vmes in tako trpimo zaradi nepomembnih stvari. In zopet v življenju nekaj ne štima.

Če boš trpel zaradi nepomembnih stvari, boš nesrečen, prej ali slej boš ponavljal »nekaj ne štima,« ter boš životaril namesto, da bi živel. Če pa boš trpel zaradi pomembnih stvari, pa te bo to osrečevalo. Dajalo ti bo smisel življenja, boš živel in ne životaril. Zato velja pregovor: »Nosce te ipsum« - spoznaj samega sebe. Kdo si in kaj si in kaj je v življenju dejansko pomembnega. Vedno moraš imeti pripravljen odgovor na ta vprašanja, če ne v tvojem življenju nekaj ne bo štimalo. In zato je tukaj evangeliji – vesela novica, ker nam pomaga k spoznanju samega sebe. Zato je tukaj Gospod Jezus, da z njim vzpostaviš oseben odnos, ki te izpopolnjuje, dopolnjuje in ti pomaga, da ne trpiš zardi nepomembnih stvari, ki te pehajo v nesrečo, obup.

Začni se ukvarjat z Gospodom, in Gospod ti bo z veseljem dal svojo milost. V tvoje življenje se bo naselil mir in spokojnost. Ne boš več trpel zaradi nepomembnih stvari, ki te onesrečujejo, temveč zgolj in samo zaradi pomembnih stvari, ki te bodo osrečevale. Zato ne odlašaj: nedeljska maša, sveta spoved, ter pobožnosti, ki jih opravljaš. Če boš to redno opravljal, boš nekega dne, kar tako čez noč spoznal: da si v bistvu srečen, zadovoljen ter da vse v življenju štima tako kot mora štimati.

(foto: pixabay.com)