ZAKRAMENT SV. KRSTA

 

Vsi starši, kateri bi radi, da Bog njihovim otrokom podeli dar vere, lahko svoje otroke prinesejo h krstu:

11. februar. Obvezna priprava na krst, ki se jo udeležijo starši in botri bo 8. feburar ob 17-ih.Pred pripravo naj se starši oglasijo v župnijski pisarni ob petkih od 16-17, zaradi vpisa v krstno knjigo. Datumi priprav na krst se lahko spremenijo, spremljajte aktualna tiskana in nedeljska oznanila.

 

MAŠNI NAMENI – februar 2024

 

 

Ker je Sveta maša življenjsko resna zadeva, nekaj navodil in priporočil glede Svete maše

 

• Sveta maša ni pravica ne dolžnost, je življenje Jezusa Kristusa in kot vsako življenje se lahko začne in konča prej ali kasneje, zato bodite vsaj 10 minut pred uro začetka v cerkvi. Zato boste šli prej iz službe, od doma, vzeli dopust, vztrajali v mrazu in vročini – naj neverniki vidijo, vašo vero. Tudi tako se oznanja evangelij!
• Če hodite redno k obhajilu, morate tudi redno hoditi k spovedi. Prejemanje obhajila brez posvečujoče milosti svete spovedi je nespodobno.
• Obhajilo morate prejeti tako, da duhovnik vidi, da ste obhajilo prejeli. Pri obhajilu naj se vam ne mudi. To je intimni dogodek med vami in Bogom. Duhovnik ni samo delivec, temveč je tudi varuh svetih skrivnosti, zato v primeru, da ne izkažete dovolj spoštljivosti do svete hostije, le to vzame nazaj!
• Tisti, ki se obhajate na usta, »morate usta odpreti tako, da duhovnik položi hostijo na jezik. Ne smete jo prijeti z zobmi, če tako naredite je bolje, da sploh ne hodite k obhajilu« (prim. Joseph Ratzinger – Benedikt XIV.) Pri obhajilu naj se vam ne mudi. To je intimni dogodek med vami in Bogom.
• Mašnih namenov med mašo se ne imenuje posebej, razen pri pogrebni maši – zadušnici. Tisti, ki je dal za mašo ve za kaj (koga), je daroval in Bog ve, za koga (za kaj) se Sveta maša daruje. Kdor bo zavestno pri Sveti maši bo v srcu začutil, da je bila Sveta maša opravljena po danem namenu.

 

 

Urnik svetih maš se lahko spremeni. Spremljajte nedeljska oznanila! Ob praznikih je urnik svetih maš napisan posebej!  Mašni nameni se pobirajo osebno v župnijski pisarni na prvi petek v času uradnih ur za naslednji mesec (npr. marca za april)

 

Župnijska cerkev je za osebno molitev odprta

vsak dan od 9-ih do 18-ih

 

Zakrament svete spovedi lahko opravite (razen če pride kaj vmes):

• pol ure pred večerno sveto mašo
• po dogovoru

 

Ob zadnji (smrtni) uri, oz. ko opazite, da se življenje zaključuje, poskrbite, da boste prejeli poslednje zakramente! Zvoniti po toči je prepozno! Ker noben človek ne more biti 24 ur na dan, 365 dni na leto na razpolago, se včasih zgodi, da nisem na razpolago. V tem primeru se obrnite na sosednje župnije.

 

Bolne in ostarele bom izjemoma obiskal na prvi četrtek, 1.2, ker je na prvi petek praznik. Praznik Svečnice preglasi pobožnost Jezusovega Srca, zato je na prvi petek ne bomo obhajali.

 

 

BRALCI BERIL

 

 

• Preko e-maila lahko predhodno prejmete berilo, da se doma pripravite, v tem primeru pošljite e-mail na: ales.pecavar@rkc.si
• V primeru, da je bralec odsoten in tisti dan, ko je razporejen ne more brati naj poskrbi za zamenjavo.

 

POSTNI ČAS

 

 

V mesecu februarji začnemo s postnim časom, natančneje v sredo 14. februarja na pepelnico.

 

Postni čas je resnično svet čas, ki ga sodobni marketinški svet še ni privatiziral, kakor je to napravil z vsemi ostalimi zadevami Cerkve: za vse liturgične čase vas bodo v reklamah in medijih pravočasno opozorili ali pa včasih celo nadomestili zastarele podobe: tako nam na prvi november ponujajo noč čarovnic, Miklavž je samo eden izmed treh »dobrih mož«, tradicionalna Božična osem dnevnica, ki jo vsi praznujejo kot osemdnevnico, razen Slovenci, ki smo jo spremenili v devet dnevnico, advent – čas popivanja in veseljačenja, invazivne jaslice, Božič je zamenjal Božiček, ali Xmas, Veliko noč pa velikonočni zajček.

 

Samo postni čas, je ostal nedotaknjen, ker se trpljenje, odrekanje težko prodaja, ker se s tem težko okrasi veleblagovnice, in vendarle je trpljenje, bolečina, odrekanje sestavni del človeškega življenja. In postni čas to posvečuje, daje smisel vsemu temu.

 

Adventni čas je najbolj travmatičen čas, ker sodobni svet in marketing toliko ljudi obsodi, ki so iz različnih vzrokov osamljeni. Biti sam je greh sodobnega sveta. Zato je toliko pritiskov, da bi se ukinil duhovniški celibat. Ker sta za sodobni marketinški svet samec ali samica nezaželena. Januar pa je najbolj depresiven mesec, zaradi neskončnih zabav 'veselega decembra', je še kako hudo iti v službo in delati neskončno dolgočasne zadeve.

 

Ampak december ne more biti travmatičen in januar ne depresiven, če ima človek pri sebi stvari postavljene na pravo mesto in ima nek zdravo zmeren pristop do življenja in življenjskih dogodkov.

 

Tej uravnoteženosti pa botruje postni čas. Dodamo tisto, kar manjka in odvzamemo tisto, česar je preveč, ter tako stabiliziramo svoje življenje, da tako postanemo zadovoljni. Samo tisti, ki je zadovoljen bo lahko ustrezal definiciji »biti srečen«.

 

SAMOTA IN OSAMLJENOST

 

Samota, če jo živiš pravilno, je lahko bodisi če jo izvajaš občasno – zdravilna, bodisi če jo izvajaš redno – rodovitna. Samota je zdravilna in rodovitna. Tudi Jezus se je umikal v samoto, kakor beremo v evangelijih. Štirideset dni v puščavi, v molitvi na gori. ter najbolj znano v Getsemaniju pred križanjem. Tako v puščavi kot v Getsemaniju je bil skušan z osamljenostjo. Vendar je to uspešno prestal.

 

Osamljenost je lahko skušnjava ali pa tudi preizkušnja. V obeh primerih ni nekaj slabega, lahko pa vodi v zlo. Osamljeni ljudje so bolj nagnjeni k odvisnostim (alkohol, droge, spolnost (pornografija ali menjavanje partnerjev, od družbenih omrežji, itd.), pa tudi tečnarjenju in nezadovoljstvo z vsem.

 

Biti sam, v samoti, ne sme biti osamljenost. Če se človek, ki je sam po lastni izbiri – celibat ali zaradi življenjskih okoliščin npr. ko ti umre sozakonec, ali pa ne moreš dobiti sozakonca, to samskost izvršuje na napačni način, če se pojavi osamljenost. Postni čas nas kliče k odpovedi in k temu, da nekaj časa preživimo v samoti.

 

Obstaja nekaj smernic, kako lahko zdravo, zdravilno in rodovitno živimo samskost, še posebej, če se v samoto umaknemo vsake toliko časa npr. v postnem času:

 

1. Samoto je potrebno živeti v sedanjosti. Spodbudni stavek samote se glasi: »Kaj bom počel sedaj?« Jezus nas posebej opozarja, naj se ne vračamo v preteklost: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Lk 9,26). Kadar nas miselni tok vrača v preteklost, da razmišljamo in premlevamo pretekle dogodke, še posebej takrat, ko smo za pretekle grehe že prejeli odvezo, se moramo vrniti v sedanjost. Namesto da čepimo in tuhtamo se vprašajmo: »Kaj bom počel sedaj?« Ter se te dejavnosti lotimo. Če smo včeraj začeli nek projekt, ga danes pač mirno nadaljujemo, ter ne razmišljamo, kaj bomo počeli jutri, zakaj: »Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« (Mt 2513).

 

1. Molitev je stvar sedanjosti. Je najbolje porabljen čas, še posebej takrat, ko nas misli odnesejo bodisi v preteklost, bodisi v prihodnost. Če nas ponesejo v preteklost bomo postali kakor solni steber. Lotova žena se je ozirala nazaj in postala solnat steber (prim.: 1 Mz 19,26). Če pa nas odnese v prihodnost bomo trdi od strahu in pričakovanj. Ko nas misli odnesejo, se usedemo, pokrižamo, ter začnemo na glas moliti (brati) iz molitvenika, ali Svetega pisma. Ni toliko pomembno kateri odlomek izberemo. Pomembno je, da beremo počasi, na glas (ker smo sami, nas nihče ne bo slišal), ter pustimo, da Božja beseda prevzame srce, telo, misli in življenje.

 

1. Nič ne pričakuj. V samoti je nevarno, da kar koli pričakujemo. Ne išči, kar ti manjka. Samota pomeni prepustitev Bogu in zaupanje Bogu, da bo tako ali drugače poskrbel.  Ne išči tistega, kar imaš rad, temveč imej rad to, kar imaš. Ta trenutek, v sedanjosti. Sigurno moraš imeti nek cilj v življenju: npr. končati šolo, zgraditi hišo. Lepo in prav. Toda pot do tja, pa prepusti Bogu. Nauči se sprejemati, kar ti Gospod daje, ter ne skušaj nekaj doseči na silo, ker v tem ne bo blagoslova. 

 

1. Samota je življenje v tišini. Danes je človek nenehno v hrupu. Kar naprej nekaj brenči, ropota in se oglaša. Kar naprej moramo nekaj govoriti, izražati mnenje o vsaki stvari, o vsakem človeku. To je naporno predvsem za naše možgane in naše telo. Kar naprej mora nekaj misliti, razglabljati in posledično smo kar naprej v stresu. Samotarji in tisti, ki se vsake toliko časa odpravijo v samoto, dokazano živijo dlje časa, bolj zdravo in bolj zadovoljno. Tudi in predvsem zaradi tišine. Izklopite mobitele, e-maile, družbena omrežja, oz. določite uro, v kateri se boste ukvarjali s tem. In niti minute dlje. Tišina lahko zopet vzbudi negativen miselni tok. Takrat se obrnimo na točko 1. in 2.

 

1. Samota ne preprečuje družabnosti. Kartuzijani živijo vsak zase v svoji celici. A vendarle so skupnost. Samota nas odpira k drugemu. Samota ovrednoti naše socialne stike. Trenutki samote omogočijo, da se začnemo zavedati, kaj vse imamo, ter začnemo to ceniti. Sčasoma se naša »socialna baterija« izprazni. Na naše bližnje, s katerimi živimo in delamo začnemo gledati preveč kritično, začnemo opažati zgolj napake. Ko pa človek preživi nekaj časa v samoti, pa začnemo videti tudi dobre stvari, ter tako naši medsebojni odnosi postanejo pristnejši.

 

 

CILJ POSTNEGA ČASA

 

 

Postni čas ima svoj cilj. Ni samemu sebi namen. Zagotovo je opredeljen s fizičnim postom – odrekanjem, molitvijo in dobrimi deli. A kakor za vsako stvar, mora imeti svoj smisel, svoj cilj. In cilj postnega časa ni križ na Golgoti, temveč je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih.

 

Križ nas sicer opominja, da obstaja trpljenje na tem svetu. A obenem nas opozarja, da moramo trpeti za pomembne stvari. Da trpljenje zaradi nepomembnih stvari ne osrečuje, ne prinaša blagoslova in ni rodovitno.

 

Zopet se ozrimo na nesrečno Marto: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.« (Lk 10,41-42)

 

S postom – odrekanjem, molitvijo in dobrimi deli, se trudimo odstraniti iz življenja nepomembno trpljenje, postaviti ceno in vrednost naši veri, ki je vera v vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih.

 

Ker trpimo zaradi nepomembnih stvari, te nepomembne stvari v našem življenju, naš življenjski pogled usmerjajo v tla, namesto, da bi onkraj Golgote zrli v Jezusovo vstajenje od mrtvih.

 

Jezus Kristus je vstal od mrtvih: to je bistvo naše vere, to je smisel postnega časa, življenja v samoti. Postni čas očiščuje in utrjuje naše misli, naša ravnanja, naše naravnanosti, da bomo lahko prišli in videli prazen grob. Da bomo v vsakem trenutku našega življenja imeli upanje, da je Bog Oče tako vsemogočen, da lahko z ljubeznijo Svetega Duha, obudi svojega Sina Jezusa Kristusa, od mrtvih.

 

Želim Vam, da bi Vam postni čas, odprl oči, srce, življenje in pamet, da boste lahko prepoznali in živeli vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih.