Upanje je način življenja v bolj ali manj neskaljeni sreči in zadovoljstvu. Upanje kalijo tri čustva oz. troje občutkov: žalost, strah in jeza.

Predstavljamo si en tak velik lijak, ki ima na dnu tri luknje. Vse kar človek doživlja iz preteklosti, prihodnosti in sednajosti, se zliva v ta lijak in na koncu tega lijaka kapljajo ven bodisi žalost, bodisi strah, bodisi jeza. Npr. zaradi preteklih dogdkov se žalostimo, strah nas je prihodnosti in jezni smo zaradi krivic sedanjosti, itd.

In mi hote ali nehote uživamo to, kar kaplja: žalost, strah in jezo. Ter se zastrupljamo, dokler od nas ne ostane nič drugega, kot majhen smrdljiv kupček nesreče.

Upanje pa je kot nekakšen filter, odvajalo, ki odvaja to nezdravo kapljanje stran oz. ga spreminja v čisto živo vodo, ki oživlja, poživlja in daje življenje. Upanje ni optimizem, ni nadomeščanje, temveč je spreminjanje, spreobrnjenje, kako pravi apostol Pavel v pismu Rimljanom: »meseno mišljenje je smrt, duhovno mišljenje pa življenje in mir« (Rim 8,6).

Ta filter upanja je naše mišljenje. Kakor misliš, tako veruješ in tako živiš. Je nenhna pot, ker nenehno nekaj kaplja, je nenehno romanje upanja. V nadaljevanju apostol Pavel uči: »preobražajte se z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno « (Rim 12,2)

Misli pač prihajajo zaradi različnih doživetij, ki jih doživljamo. In doživljamo žalost, strah ali jezo ali vse skupaj. In ta doživljanja zahtevajo odziv. In če se ne odzovemo, se stvari poležejo, umrijo, minejo in rešijo. Nič ne pričakujemo, nič ne izsiljujemo, podkupujemo, še manj pa mislimo na maščevanje. Upanje je modrost tihote, čakanja in umirjenosti. In to je vstopna točka za delovanje Boga, Njegove milosti Jezusa Kristusa in ljubezen Svetega Duha.

foto: pixabay.com