Psalm 130, kralja Davida je bil napisan v eksistencialni, življenjski stiski. Izraža človekovo slabotnost, ki kliče po pomoči Tistega, ki mora življenje rešiti. Že stoletja je ta psalm rešilna bilka. In že stoletja človeku kaže pot upanja.

Iz globočine kličem k tebi, o Gospod,

Gospod, usliši moj glas;

tvoja ušesa naj bodo pozorna

na glas moje prošnje.

Iz globočine, pomeni iz samega dna, iz najglobljega brezna, kliče obupana duša k svojemu Bogu. V globočino pademo, bodisi po lastni, bodisi po tuji krivdi. Globočine, ki jo obdajajo visoke in na videz nepremagljive stene zamre vsak glas. Nad globočino sije sonce, rastline in živali veselo rastejo, živijo. Nihče ne more posumiti, da obstaja neko globoko brezno, kamor je zapadla človekova duša. In zato, ker nihče ne more posumiti, nihče tam gleda, tam ne išče in tudi ne sliši.

V globočini, v blatu in breznu se porajajo najčudovitejše molitve, ponižne prošnje. Tam se človek ne obrača na drugega človeka – ker ga ni. Tam človeku ne pomaga Wi-Fi, ker ga ni. V globočini je človek sam s seboj, sam, osamljen, prepuščen milosti in nemilosti Boga.

Če boš pozoren na krivde, o Gospod,

Gospod, kdo bo mogel obstati?

Toda s teboj je odpuščanje,

da bi te strahoma spoštovali.

Človek v globočini najde svojo vero. Vera pomeni odnos z Bogom. Na žalost večina ljudi samo na ta način najde Boga, samo na ta način vzpostavi nek odnos z Bogom, ki ga imenujemo vera. In ko človek vstopi v odnos z Bogom, se lahko z njim pogovarja, ga roti, da je Bog vendarle Bog in če bo Bog ravnal kot človek, kdo bo obstal, kdo bo preživel. Človek opominja svojega znanca, svojega prijatelja, svojega šefa, svojega soseda, ki je Bog na odpuščanje. Kajti če Bog zameri, nam ni rešitve iz globočine.

Upam v Gospoda, moja duša upa,

čakam na njegovo besedo,

moja duša čaka na Gospoda

bolj kakor stražarji na jutro,

stražarji na jutro.

V globočini človek vzpostavi odnos z Bogom, zato se v globočini v obliki vere prižge luč upanja. Upanje pa ne zahteva, temveč čaka. Čaka, da pride rešitev v globočino iz katere duša sama ne more priti. Upanje je čakanje, kakor v mrazu čakamo in hrepenimo, da čimprej pride vlak ali avtobus. In ker vemo, da pride, se naše upanje prelevi v hrepenenje. V globočini lastne bede, ko se človek ne more več ozirati na človeka, stavi vse svoje upanje na Boga. Delal bo vse, da bo pospešil prihod Gospoda.

Izrael, pričakuj Gospoda!

Zakaj pri Gospodu je dobrota,

pri njem je obilje rešitve.

On bo rešil Izraela

vseh njegovih krivd.

Zato človek, ki padeš v globočino. Bodisi po lastni krivdi, bodisi po tuji. Bodisi je to globočine skušnjave ali globočina preizkušnje ne obupuj, temveč pričakuj in čakaj Gospoda. Samo pri Gospodu je dobrota, samo pri Gospodu je obilje rešitve. Stori vse, kar je v tvoji moči, da spomniš Gospoda na svoj obstoj. On sicer ve, da si tam, morda je celo dopustil, da si padel v globočino. Ne zato, da bi te kakorkoli kaznoval, temveč zato, ker imaš svobodno voljo in moraš svobodno dopustiti, da te Gospod reši. Kajti ko si v globočini, te nič ne more ven potegniti, razen Gospod. Zato moli ta pslam, v trenutkih ko boš v globočini, spoznaj Gospoda, ki te preko svetih zakramentov želi potegniti iz tvoje globočine.