Ata je živel na župnij s čudaškim župnikom, ki je imel idejo, da morajo ljudje v nedeljo hoditi k sveti maši. In je v nedeljo začel hoditi k maši s svojim otrokom, da bo lahko otrok odkljukal birmo in obhajilo. Otrok pa je dobil celo eno tako čudno veselje: da ima končno neko »odraslo dolžnost«.

Ata je tako svojega otroka le spremljal v nedeljo k maši. Tam je bil samo zaradi otroka. V službi, gostilni so se iz njega norčevali, češ, da je postal pobožen in to ga je zelo motilo. A za to čudno otrokovo veselje je bil pripravljen potrpeti. Minilo je leto in osem let in otrok je šel k birmi. Veselje do nedeljske dolžnosti je postalo breme. Punce in družba in podobno. In otrok je nehal hoditi v nedeljo k maši.

Ata pa je kar nadaljeval. Obiskovanje zaradi otroka, je postalo obiskovanje zaradi nečesa drugega. In ko je šel v penzion, ko je pošta v kraju propadla in gostilna in trgovina, mu v bistvu ni ostalo nič drugega kot nedeljska maša, cerkev in posledično Bog.

Kaj pa otrok? Sedaj v cerkvi sedijo štirje: ata, otrok, otrokova žena in vnuk. In kmalu jih bo v cerkvi v nedeljo sedelo pet.

Jabolka so tam, kjer so jablane.

(foto: pixabay.com)