Upati ne pomeni pričakovati, da bo vse dobro. To bi nekako pomenilo, da pričakujemo od Boga, da bo delal samo tisto, kar mi mislimo, da je dobro. Vsak pa si lahko po svoje predstavlja, kaj je dobro in kaj slabo, čeprav imamo lahko glede tega neke skupne konsenze. Upati, da bo vse dobro je torej nekako idealistično, nerealno, ker Bog ne obljublja nebes na zemlji.

Upati, pomeni sprejeti resnico takšna kakršna je in sprejeti, da ima ta resnica, ki jo pač doživljamo, živimo svoj smisel, smisel v Bogu. Upati pomeni biti odprt za delovanje Božje previdnosti. Upati pomeni biti odprt – dopustiti Bogu, da deluje po svoje, ter da nas preseneti.

Skozi sveto leto bomo skušali obnoviti, poglobiti upanje v Boga. Z različnimi pobožnostmi in duhovnimi praksami se bomo skušali odpreti čudovitemu Božjemu delovanju. Spoznavali bomo, kako lahko Bog tudi iz največjega zla in največje nesreče napravi vse dobro in srečno. To spoznavanje je upanje.

Vendar Bog tega ne počne sam od sebe. Potrebuje tudi nas. Potrebuje naše sodelovanje, ker imam svobodno voljo. In če ne sodelujemo ne bomo videli, ne bomo spoznali in bomo obupali. To naše sodelovanje pa je romanje: od kapelice do kapelice, od ene pobožnosti do druge, romamo in krepimo svoje upanje v Boga, ki nas po Svetem Duhu odrešuje v Jezusu Kristusu.