Ko govorimo o Bogu se največkrat poudarja Njegovo neskončno usmiljenje in odpuščanje – češ Bog vse odpusti. Odpusti, pa tudi dopusti. Zahteva vse, a vedno ne vzame vsega. Bog je usmiljen, do tistega, ki hoče usmiljenje. Farizeji, pismouki, heretiki, eden od razbojnikov na križu itd. niso hoteli usmiljenja in ga niso dosegli. Cestninarji, grešniki, in drugi razbojnik, ki je bil z Jezusom križan pa je v Jezusu prepoznal lepoto usmiljenja »Jezus spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo« in je bil odrešen: »Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23, 42-43)

Lepota nas privlači, grdota nas odbija. Vsak človek pa ima lahko svoje merilo lepote. In razpredati kaj je za koga lepo in grdo je nesmiselno. Toda vsi, ki so v nebesih so vsak na svoj način v Bogu prepoznali absolutno lepoto. Če v Bogu prepoznamo absolutno lepoto, potem bomo prepoznali tudi Njegovo usmiljenje, dobroto, resničnost itd., ter si to zaželeli. Kdor prepozna lepoto Boga, si bo želel nedelje, spovedi, češčenja Najsvetejšega zakramenta, molitve, dobrih del in bo deležen sadov lepote: usmiljenje, dobroto, ljubezen, upanje in vero.

Videti in si želeti lepote ni greh. Včasih je to celo krepostno. A če pri občudovanju Božjega stvarstva, pozabimo, da občudujemo Stvarnika, pa se lahko pojavi greh – malikovanje in s tem poželenje. Lepota poraja željo in dobro, grdota pa poželenje in greh. Skušajmo prepoznati absolutno lepoto Boga, da bo naše življenje prežeto z lepoto, dobroto in ljubeznijo Boga, kajti kjer vlada lepota Boga, tam ni nič grdega, nič slabega, zakaj »saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.« (Mdr 11,24)

Ena najbolj ganljivih Sveto pisemskih pripovedi je zgodba o Egiptovskem Jožefu. To je zgodba, ki govori grdoti, ki rodi sovraštvo, ljubosumje, zlo, maščevanje, smrt in prekletstva, ter seveda tudi o lepoti ki rodi ljubezni, odpuščanja, sprejemanja, odrešitve, življenja in blagoslova.

Jakob je imel enajst sinov, najmlajši pa je bil Jožef. Starejši bratje so bili ljubosumni na Jožefa. O njem niso mogli misliti nič lepega, zato so se odločili, da se ga bodo znebili. Najprej so ga skušali umoriti, potem pa so se premislili in so ga prodali za sužnja karavani trgovcev, ki so šli najprej mimo. Ti trgovci pa so potem Jožefa  nadalje prodali v Egipt.

Ko so bratje prodali Jožefa so se očetu zlagali, da ga je raztrgala divja zver. Oče Jakob je žaloval, kasneje pa se mu je rodil dvanajsti sin Benjamin, kot tolažba in povračilo za izgubljenega Jožefa.

Ali ni do tukaj zgodba podobna življenjski zgodbi marsikaterega naših sodobnikov? Ko ni moč ali pa tudi ni volje, da bi se opazila lepota Stvarnika, so misli grde, slabe, polne zla. In te grde misli, zastrupljene z grdobo niso sposobne videti lepega, ter zato rojevajo občutek krivice, razočaranje, ljubosumje, sovraštvo, zlo, maščevanje itd.

Če človek preveč gleda in vidi grdo in slabo, postane slab in grd. In neverjetna je sposobnost človeškega uma, da lahko našteva zlo in krivice, ki so se mu zgodile v daljni preteklosti, na lepe in dobre stvari, pa hitro pozabi.

Sedaj pa nastopi Jožefova zgodba, ki je zgodba slehernega svetnika in svetnice, med katerimi je seveda tudi sveti Rok, zavetnik župnije Dolnja vas. Jožef je čutil, da se mu je zgodila grda krivica. Videl je grdoto srca in življenja svojih bratov. A mu vsa ta grdota, vsa ta gnusoba, vse to zlo ni pokvarilo nedolžnega pogleda na lepoto Boga in Božje zvestobe, ki ji po domače pravimo Božja previdnost. Jožef je preprosto zaupal. Ni se ukvarjal z vprašanji kaj bo, če bo, ko bo. In ko je bil zaprt z drugimi sužnji, se ni spraševal, kaj bodo pa rekli, če bo javno izpovedal vero v Boga. In so se mu posmehovali, in mu celo grozili, ker se ni hotel klanjati grdim malikom. A Jožef, zazrt v lepoto Boga, se ni omajal. Kot otrok je poslušal lepe in prijetne pripovedi o Bogu, v svojem srcu je imel podobo lepega in dobrega Boga, ter si ga je želel in mu ostal zvest.

Kakšna je tvoja podoba o Bogu, o Cerkvi o svetih resničnostih? To je za vernika zelo pomembno vprašanje. Kajti od odgovora je odvisno ali bo imel lepo ali grdo življenja, ali bo čutil lahkotnost blagoslova ali pa težo prekletstva. Ne moreš si namreč želeti grdote. Privlači nas lepota, lepote si želimo, po njej hrepenimo. In če Bog ni lep, kdo si ga bo želel? Jožef je imel lepo in sladko izkušnjo ljubezni očeta Jakoba, ampak tudi grdo in grenko izkušnjo ljubosumja, sovraštva svojih bratov, zaradi katere bi lahko bil razočaran, besen in bi preklel Boga, kakor to danes marsikdo počne, ko papež, škofje ali pa župniki, ne delajo tako, kot si marsikdo domišlja, da bi moral početi, ter z namernim ne obiskovanjem nedeljskih svetih maš, preklinjajo Boga. Izpoved vere ni krst, birma in pogreb. Izpoved vere je nedeljska sveta maša. Župnija in župnijska cerkev obstajata zato, da verniki ne bi predaleč hodili (se vozili) do nedeljske svete maše. V kolikor pa ni potrebe po nedeljski maši, se sklepa, da ni potrebe ne kakršni koli ostali dejavnosti Cerkve.  Vero pa z nedeljsko mašo izpovedujemo zgolj in samo, če v tem v nedelji prepoznamo lepoto Jezusovega vstajenja od mrtvih. K spovedi hodimo, če v tem zakramentu prepoznamo lepoto Božjega usmiljenja.

Lepe stvari v življenju nas obogatijo, polepšajo, oplemenitijo. Grde stvari pa nas pogrdijo. Zato pravimo, da jeza škoduje lepoti. Jezni ljudje so zgrbljeni, nagubani, sključeni itd. Pa jeza ne škoduje samo zunanji lepoti, temveč predvsem notranji lepoti, ki včasih bolj privlači kot zunanja lepota.

Faraon v Jožefu ni prepoznal zunanje lepote. Za faraona je itak najlepši samo faraon. Ampak je faraon prepoznal Jožefovo notranjo lepoto, ki je obstajala zgolj in samo, zaradi Božje lepote, ki jo je Jožef tako zvesto občudoval. Zaradi tega ga je postavil čez vso deželo, da je v sedmih letih obilja zbiral žito, za obdobje sedmih let stradanja. In Jožef je tako polepšal podobo faraona, Egipta in v končni fazi, ko je potekalo sedem let stradanja, je tudi Jožefov oče Jakob slišal za to lepoto, ki se godi v Egiptu in tja poslal ostale otroke, da nakupijo živeža.

Jožef je uspel, kljub grdoti sveta v katerem je živel in delal videti čudovito lepoto Božje previdnosti. Zakaj, če gledaš, vidiš in opazuješ grdoto, boš težko ostal lep. V svetu v katerem živimo in delamo nas nenehno okupira grdota zla: drug drugemu pripovedujemo o sosedovem zlu, mediji nas nenehno načrtno obveščajo o grdoti zla, ki se godi doma in po svetu, in včasih človek celo pri sebi v lastnem življenju opazi ogromno nekih grdih stvari. Kakor pravi sveti Avguštin: zlo je pomanjkanje dobrega. Lahko bi rekli da je zlo pomanjkanje lepote. Zato

• se nedeljo za nedeljo zbiramo, da bi se naužili Božje lepote Jezusovega vstajenja od mrtvih.
• ob nedeljah lahko vidimo lepoto Boga v sobratih in sosestrah
• redno prejemamo zakrament svete spovedi, da grdoto greha zamenjamo z lepoto Boga
• hodimo v cerkev, tudi takrat, ko se v njej »nič ne dogaja«, čeprav se v cerkvi nenehno nekaj dogaja, saj je v tabernaklju živi Jezus Kristus pod podobo svete evharistije
• redno molimo in delamo dobra (lepa) dela