Sveti Rok je na vrhuncu svojega življenja sedel, sam in zapuščen v neki koči sredi gozda. Danes bi rekli, da je izgorel, ko je gorel za pastoralno delo. To njegovo delo ni bilo samemu sebi namen, temveč je iz ljubezni do Kristusa skrbel za kužne bolnike, ter jih ozdravljal z znamenjem križa. In ko se je sam okužil, ko ni mogel več je obsedel. Vsi so ga zapustili. Nihče od tistih, ki jim je pomagal, mu niso pomoči vrnili. Izobčili so ga, ker človek, ki ne opravlja, ki ni zmožen več opravljati svoje funkcije, vsaj ne tako, kot bi ljudje pričakovali, očitno ni vreden življenja. A sveti Rok ni bil sam, z njim je bil Jezus. Ki je za Roka poskrbel. Na zelo nenavaden način. Kuža mu je iz bližnjega gradu prinašal kruha, angel mu je oskrbel rane. 

Vsak človek ima svoje osebne omejitve za delo. In če človek hoče biti dober starš, dober delavec, dober direktor, itd. se mora načuti »Sedeti pri miru«, to je moliti, meditirati, hoditi k sveti spovedi in v nedeljo k sveti maši. In drugi se moramo naučiti, da spoštujemo tudi to delo, kot je »sedenje pri miru.« 

Na Japonskem, Švedskem in drugih državah z visokim standardom, zdravnik ne predpiše tabletke, temveč ti predpiše tečaj meditacije, molitve, »sedenja pri miru«. Šele ko to opraviš potem se pogovarjajo o bolniški in raznih finančnih nadomestilih.  Jezus se je nenehno umikal v samoto je nenehno molil, pa je bil Božji Sin in morda prav zaradi tega, da bi ostal Božji Sin in ne sin sveta ali hudiča: »Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.« (Mt 14,38)